Vid Šteh

V uvodni sceni komične drame o odraščanju Funny Pages smo gledalci priča sila neprijetnemu prizoru; Robert, navdušujoč stripovski ilustrator, ki je tik pred maturo, skuša na prošnjo svojega “mentorja” Katana ustvariti njegov goli akt, kmalu zatem pa se izkaže, da je Katano njegov srednješolski učitelj. Ali je Katano zgolj močan stripovski navdušenec, ki skuša motivirati svojega učenca ali spolni sprevrženec, ni nikoli docela jasno, saj ta umre v prometni nesreči, ta pa Roberta vzpodbudi k drastični odločitvi; pustil bo šolo in šel živet na svoje, da bi uspel kot ustvarjalec underground stripov. Funny Pages je tako film, ki venomer briše mejo med ekscentričnimi pristopi posamezinikov, katere poganja (pre)močna strast do ustvarjanja ter moralno vprašljivostjo njihovih dejanj. Takšen pristop se morebiti zdi tvegan, toda celovečerni prvenec režiserja in scenarista Owena Klina je začudoma enako surov, provokativen, temačen kot tudi očarljiv in iskren portret mladeniča, ki je ujet v romantično podobo življenja svojih odpadniških idolov in je prepričan, da je med drugim bivanje v zatohlem kletnem stanovanju z dvema starejšima moškima idealno okolje za ustvarjanje. Da ga kruta resničnost slej ko prej potisne ob zid in začne dušiti, je kakopak pričakovano in ta “bitka” predstavlja tudi rdečo nit filma; Robert skozi zgode in nezgode spoznava, da se je na pot samostojnosti podal brez jasnega načrta in da z vsako odločitvijo postaja vse bolj osamljen in nerazumljen. Bridko sporočilo filma uspe Kline začiniti z dobršno mero subtilnega črnega humorja ter informativnega vpogleda v svet stripovskega ustvarjanja, nad zgodbo pa venomer lebdi vprašanje o tem, ali v umetnosti bolj šteje strast ali dejanski talent. Nenazadnje je Robertova zgodba ta, ki se tiče mnogih mladih umetnikov in njihovega pogosto krutega boja za vsakdanji kruh. In četudi se zdi, da bo Funny Pages z vprašljivimi pristopi dvignil obrvi marsikaterega gledalca, je njegova zavezanost prikazovanju krute resničnosti vredna občudovanja, še posebej, ker bi jo čistunski Hollywood brez težav lahko spremenil v solzavo moralko.

Preprost naslov in preprosta zgodba; tako bi lahko opisali okvirni zaplet preživitnega trilerja Beast, kjer se karizmatični britanski igralec Idris Elba pomeri z levo sredi afriške divjine. Ali gledalec na podlagi te premise resnično potrebuje še kaj več? Elba je tokrat zdravnik, ki se svojima hčerkama odpravi na potovanje v Južno Afriko, kjer se je prvič srečal s svojo ženo, ki je pred kratkim umrla v težki bitki z rakom. Med ogledom zasebnega rezervata, ki ga vodi prijatelj njegove pokojne žene, skupina trči ob podivjanega leva, katerega trop so pomorili lokalni krivolovci, zato lev vsakega človeka dojema kot nevarnost. Glede na dokaj klišejsko premiso bi gledalec pričakova, da je Beast zgolj nedomiselna reciklaža drugorazrednih trilerjev o preživetju iz 90. let in deloma to drži; film ne postreže s presenečenji in bolj ali manj sledi žanrski formuli, ki se oklepa večnega konflikta med človekom in zverjo. A tisto, kar pričujoči film uspe dvigniti nad povprečje, so drobne malenkosti, ki gledalca prepričajo, da je čustveno bolj vpet v dogajanje; liki tokrat niso stereotipno zoprni bedaki, za katere komaj čakamo, da končajo na levjem jedilniku, ampak realistično izrisane osebe z všečnimi osebnostmi ter pristnimi medsebojnimi odnosi. Slednje filmu uspe tudi zaradi pohvalne poteze, da svojo prvo tretjiino skoraj v celoti nameni razvoju osrednjega lika (v znova sila karizmatični predstavi Elbe) in prikazu njegovega težavna komuniciranja s hčerama, medtem ko akcija vstopi v zgodbo šele po slabe pol ure. A tudi takrat filmu ne začenja pojenjati saj je napolnjen s presenetljivo visoko mero suspenza in kot struna napeto akcijo, ki ne popušča vse do zadnje minute, zgodba pa si vmes najde čas, da gledalca seznani s problematiko krivolova v afriških savanah in kako ta vpliva na agresivno obnašanje plenilcev. Seveda v tej smeri ni moč pričakovati poglobljenega in kompleksnega moralnega sporočila, toda film si zasluži pohvale že zaradi tega, ker ne želi Afrike znova potretirati kot necivilizirano in primitivno divjino. Film se ponaša z nekaterimi za lase privlečenimi scenami in obveznim sklepanjem neumnih odločitev, ki glavne junaka spravijo v še večje težave, toda Beast je še vedno spodobna žanrska zabava, ki gledalca vsekakor ne bo razočarala.