Vid Šteh

Če moramo izbrati grozljivko vseh grozljivk, brez katere si razvoja žanra enostavno ne moremo predstavljati, je to vsekakor Whalova mojstrska adaptacija gotskega romana Frankenstein pisateljice Mary Shelley iz leta 1931. Preplet znanstvene fantastike, grozljivke in moralne pripovedke o posledicah človekovega igranja Boga je pustil ogromen pečat in tudi po skoraj stotih letih ostaja enako relavanten in kontraverzen kot ob svojem izidu. Četudi je eden od najboljših poklonov omenjeni filmski klasiki vsekakor Brooksova briljantna parodija The Young Frankenstein, se je zapuščine “modernega Prometeja” na svojevrstni način dotaknil tudi Tim Burton v črno-beli animiranki Frankenweenie, ki pa ni zgolj prikupen slavospev Whalovi mojstrovini, temveč vsem klasičnim filmskim grozljivkam, legendarnim igralcem kot sta Vincent Price in Christopher Lee ter nenazadnje tudi piscem groze kot sta bila Shelleyjeva in Edgar Allan Poe. Stop-motion animiranka ima preprosto zgodbo, ki okvirno sledi zapletu filma Frankenstein, le da je tokrat dogajanje postavljeno v majhno idilično mestece New Holland, doktorja Victorja Frankensteina pa nadomesti deček z istim imenom, ki se po smrti svojega zvestega psička Sparkyja odloči tega oživeti s pomočjo tveganega eksperimenta, ki pa s seboj prinese mnogo nepredvidljivih posledic. Frankenweenie je znova s čudovito animacijo, črnim humorjem ter prikupno čudaškostjo zaznamovan Burtonov film, ki hkrati dokaže, da lahko v zgodbo na naraven in nevsiljiv način vstaviš ogromno popkulturnih referenc, ne da bi te bile zgolj same sebi v namen. Burtonova ljubezen do črno-belih klasičnih grozljivk je očitna, vendar ne sentimentalna, hkrati pa uspe gledalca ganiti z večno zgodbo o nevarnostih igranja s koncepti življenja in smrti. Hkrati se tudi zdi, da skuša film mlade gledalce poučiti o nujnosti sprejemanja smrti bližnjega, česar pa žal ne uspe docela razviti. Frankenweenie je namreč odličen film… vse do sklepnega dejanja, ki ga bolj kot razvijanje poučnega nauka o smrtnosti in prebolevanju zanima dostava za lase privlečenega srečnega konca, ki je tudi sporočilno povsem kontradiktoren tistemu, kar je poudarjal preostanek filma. Kljub medlemu koncu je Frankenweenie več kot soliden in prisrčen poklon vsemu, kar je Burtona naredilo legendarnega.

Psihološki triler Shadow Dancer je umeščen v severnoirsko prestolnico Belfast v začetku 90. let, katere ozračje je kakopak zaznamovano z negotovo politično krizo o prihodnosti države ter delovanjem irske republikanske armade (IRA). Glavna junakinja filma oz. “plesalka v senci” je Collette, ki je že kot otrok prebolevala krivdo zaradi smrti mlajšega bratca, zato je tekom let postala radikalna aktivistka in pripadnica armade; ko ne uspe izvesti bombnega napada sredi Londona, jo aretira britanska obveščevalna agencija MI5 in rektutira kot dvojno agentko, v nasprotnem primeru pa jo čaka 25 let zapora in odvzem sina, s katerim živi na Irskem. Collette tako ne preostane drugega, kot da sprejme dvojno igro, vendar pa se še dodatno zaplete, ko je prisiljena ovajati ne zgolj svoje znance, ampak tudi člane lastne družine. Shadow Dancer je napet, moreč in atmosferičen triler, ki prepričljivo zajame zadušljivo politično vzdušje na britanskem otočju v začetku 90. let, s sprano fotografijo ter nesentimentalnim pristopom pa venomer ohranja avtentičnost zgodbe. Toda glavni aduti filma se skrivajo v izvrstnih igralskih nastopih, še posebej izstopa Andrea Riseborough v glavni vlogi, nič slabši pa ni stoični Clive Owen kot britanski agent, ki v izvedbo misilje nehote vpelje svoja čustva. Fijm je nekoliko manj uspešen pri vzpostaviti globjega konflikta, v katerem se je znašla glavna junakinja; ta je sicer dovolj dobro razvit in pripelje do kohernetnega epiloga, vendar pa bi si glede na vsa tveganja, ki pretijo Collette, zaslužil bolj poglobljen vpogled v ozadje napetih političnih odnosov med irskimi republikanci in britanskimi obveščevalci. Z drugimi besedami; Shadow Dancer je film, ki bolj kot relavantnemu družbenemu ali političnemu komentarju sledi žanrskim konvencijam, končni rezultat pa je navkljub vsem napakam še vedno kompetentno narejen, napet in predvsem odlično odigran triler za širše občinstvo.