Vid Šteh

Leta 2006 je svetovno literarno sceno pretresel dokumentarno zasnovani kriminalni roman Gomorrah italijanskega pisca Roberta Savianija, v katerem se je brezkompromisno in drzno lotil strukturiranja vezi vplivne kriminalne organizacije Camorre, ki predstavlja nevidno pest oblasti v južnem delu Italije. Literarna uspešnica, zaradi katere je Saviano postal tarča mafijskih groženj, se je dve leti kasneje preselila tudi na velika platna z istoimenskim kriminalnim epom v režiji Mattea Garroneja, ki si za ozrednji konflikt izbere resnično rivalstvo med dvema tolpama znotraj Cammore med letoma 2004 in 2005 in tega predstavi skozi usode različnih posameznikov, ki so na tak ali drugačen način povezani z mafijsko mašinerijo. Tako gledalci med drugim spoznajo 13 – letnega Tota, ki za mafijce dostavlja pakete z mamili, srborita najstniška prijatelja Marca in Cira, sicer oboževalca orožja in gangsterske klasike Scarface, ki skušata delovati neodvisno od ostalih tolp v njuni soseščini, svežega diplomiranca Roberta, ki se zaplete v sumljive posle z odlagališči strupenih odpadkov, zunanjega sodelavca Don Cira, ki se neodločen znajde sredi krvavega obračuna med tolpami ter krojača Pasquala, ki si s sklepanjem poslov z napačnimi ljudmi na glavo nakoplje jezo mafijskih konkurentov. Gomorrah nima neke okvirne zgodbe, ampak zgolj skače od usode enega posameznika do drugega ter z dobršno mero hladnosti in grobega realizma beleži pogosto nasilno dogajanje, kar se zdi tvegan, vendar razumljiv pristop; Garrone ne želi čustveno vplivati na gledalčevo razmišljanje, saj je jasno, da je tematika že sama po sebi dovolj brutalna in zgovorna in kot taka ne potrebuje odvečnih komentarjev. Ravno zato Gomorrah ne premore nobenega klasičnega zaključka ali sklepne misli, saj namen filma ni iskanje odgovorov, temveč zgolj neolepšan prikaz realnosti, ki se odvija pred očmi mnogih, pa četudi se ti pred tem mečejo pesek v oči. S tega vidika je film Gommorah svarilo pred nasiljem, korupcijo, sistematičnim uničevanjem človeških življenj in izdajami, ki predstavljajo vsakdanjik italijanskega organiziranega kriminala. Četudi bodo gledalec – vsaj v prvi polovici – imeli težave s sledenjem številnim likom, se proti koncu vendarle izoblikuje smiselno, pa četudi nedokončana celota, ki vzpodbuija k razmisleku o tem, v kakšnem svetu pravzaprav živimo in da si sploh ne moremo predstavljaji, kako spretno in nekaznovano meljejo mafijski zakoni mimo oči javnosti. In kar je še najhuje; nasilje se prenaša iz generacije v generacijo, trupla pa se samo kopičijo.

Fenomen, imenovan Minions je ekvivalent slabe šale, ki bi morala umreti že pred petimi leti, vendar je začudoma še vedno pri življenju in za mnoge gledalce (pretežno mlajše) celo sila dobrodošla. Rumeni pritlikavci, ki ljudi spravljajo v smeh zgolj zato, ker se obnašajo kot popolni idioti, so najprej zasloveli v animiranki Despicable Me in bili zaradi množične popularnosti pred sedmimi leti deležni obupnega prvega celovečernega filma, ker pa tam čez lužo ne poznajo ovir pri molži denarja, je pričakovano, da Minioni letos znova strašijo na velikih platnih s predzgodbo Minions 2: The Rise of Gru. Film je prikaz otroških let zlikovca Gruja, ki skuša s svojimi pomočniki Minioni dokazati, da je vreden statusa zlikovca, vmes pa se še vrine zgodba o čudežnem kamnu, ki ga želijo imeti praktično vsi, gledalcu pa večino časa ne bo povsem jasno, zakaj. Glavna težava Minionov je ta, da njihov humor temelji na kratkih fizičnih gagih in bebavem žlobudranju, kar še najbolj vžge v kratkometražnih izdelkih, medtem ko za daljše filme niso dovolj zanimivi, duhoviti ali očarljivi, da bi obdržali gledalčevo pozornost in The Rise of Gru to več kot nazorno dokaže. Animirani film, ki traja slabo uro in pol, je namreč precej dolgočasen, nadležen, ponavljajoč, premalo duhovit in nasplošno nezanimiv produkt studijskega pohlepa, ki se zaveda, da je retardacija občinstva najbolj preverjena formula za hiter dobiček. Grujeva zgodba je še ena v vrsti klišejskih zgodb o odraščanju nerazumljenega otroka, ki želi slediti svojim “sanjam”, vsi okoli njega pa trdijo, da za to ni sposoben, zato jim skuša dokazati nasprotno. Ironično je to, da je pričujoči film, ki v naslovu nosi ime Minioni, še najbolj znosen in duhovit v trenutkih, ko Minioni sploh niso prisotni in se mora humor dejansko zanašati na še kaj več kot zgolj pačenje, vpitje ter brezglavo skakanje rumenih nadlog. Z drugimi besedami; The Rise of Gru bo mogoče še najbolj navdušil najbolj nezahtevne mlade gledalce, ki se pravzaprav smejijo skoraj vsaki stvari, ki jo vidijo, medtem ko se bo ostala publika dolgočasila in gledala na uro. Upanje, da bo po tem filmu navdušenje nad Minioni vendarle splahnelo, je majhno (pravzaprav je občudovanja vredno že to, da so sploh uspeli ostati relavantni tako dolgo časa), ampak morebiti bodo holywoodski kravatarji nekoč ugotovili, da Minioni v celovečerni obliki preprosto ne funkcionirajo.