Vid Šteh

“Posvečeno tistim, ki jim možgani odpovejo pred srcem,” je razvidno v uvodnem napisu psihološke drame Vortex v Franciji živečega argentinskega provokatorja Gasparja Noeja, katerega filmi na tak ali drugačen način vedno zbudijo pozornost. Pogosto zaradi njihovega izrazite brutalnosti, eksplicitnih prizorov nasilja in režiserjevega brezkompromisne želje, da bi gledalcu pričaral karseda neprijetno izkušnjo, toda v primeru pričujočega filma se zgodi ravno nasprotno. Vortex je Noejev daleč najbolj umirjen, melanholičen, poetičen, pa vendar zato nič manj pretresljiv film o tragičnosti staranja in krhkosti iztekajočega se življenja. Noe gledalcu odpre pogled v stanovanje starejših zakoncev, ki se spopadata z zdravstvenimi težavami; Lui, ki ga odigra legendarni oče italijanskih slasherjev Dario Argento, je bolan na srcu, medtem ko zdravje njegove žena Elle (Francoise Lebrun) načenja demenca, med dvojico pa obtiči tudi njun sin Stephane (Alex Lutz), ki za seboj prav tako vlači cel kup težav, med drugim tudi odvisnost od mamil. Posebnost filma Vortex je v domiselni uporabi tehnike t.i. split-screena, kjer se Lui in Elle znajdeta v dveh ločenih kadrih, katera gledalec vzporedno spremlja; Noe to tehniko genialno uporabi v namen prikaza vse bolj odtujenega in pretrganega odnosa med zakoncema, ki živita vsak v svojem “filmu”, četudi se večino časa nahajata v istem prostoru. Film, ki venomer tiči v surovem objemu tragičnega realizma, na iskren, neolepšan, vendar nenavadno ganljiv način prikaže bridkost minevanja časa v obdobju, ko se posameznik zaveda, da nima več na voljo let, ampak zgolj dneve. In glede na to, da je Noe dosedaj večkrat brutalno provociral občinstvo, drama Vortex predstavlja veliko presenečenje, saj omenjenega filmarja le redko vidimo v tako prizemljeni, umirjeni in poetični drži. Lahko bi rekli, da je pričujoči film njegovo daleč najbolj zrelo delo v karieri, četudi ga nekoliko ubija pretirana dolžina dveh ur in pol, kar je posledica že omenjene pripovedne tehnike ločenih kadrov, ki zahteva, da je veliko prizorov posnetih v realnem času in s tem tudi razvlečenih. Navkljub temu pa je Vortex preveč iskren, čustven in prepričljivo solzav, da bi gledalcu uspel pobegniti iz spomiina.

Režijski prvenec Petra Bogdanovicha je brez dvoma eden najbolj radikalnih filmov 60. let, ki je nonšalantno razbil iluzije o miru in ljubezni tedaj že rahlo utrujene hipijevske subkulture ter vizionarsko napovedal prihod “nove” nasilne Amerike. Bogdanovich se s filmom Targets loteva portreta Amerike, ki je ponižno in fanatično podvržena glorifikaciji orožarske kulture in absurdnega nasilja brez globjih motivov, kar je v 60. letih morebiti še zvenelo kot manjša grožnja, toda danes je ta postala nova, strašljiva realnost. Film, ki ga je Bogdanovich posnel na prošnjo legendarnega producenta Rogerja Cormana, potem ko je ta ugotovil, da mu ikonični Boris Karloff dolguje dva snemalna dneva, je sestavljen iz dveh sprva medsebojno ločenih zgodb; v prvi gledalec spremlja ostarelega zvezdnika grozljivk Byrona Orloka, ki se navkljub negodovanju mladega režiserja in producentov odloči za upokojitev, vzporedno z njo pa poteka srhljiva pripoved o Bobbyju Thompsonu, navidez povsem običajnemu fantu iz idilične ameriške soseske, ki se na lepem odloči ustreliti svojo ženo in mater, nato pa krene na strelski pohod, kjer pod njegovimi streli padejo povsem naključno izbrane žrtve. Targets je glede na dejstvo, da se je moral Bogdanovich podrediti mnogim čudnim Cormanovim idejam (med drugim je moral uporabiti neizkoriščen material iz filma The Terror), enako genialen kot tudi frustriran film, saj bi v rokah manj drznega in veščega režiserja izpadel štorasto in nedomiselno. Na srečo temu ni tako; Targets brez večjih težav poveže obe omenjeni zgodbi v smiselno celoto in si za vezno temo izbere gledalčevo percepcijo groze, ki jo vidi v živo ali na velikem platnu. Srčika filma se namreč skriva v Orlokovem citatu: “Moje vrste grozljivke ni več grozljiva.” Z drugimi besedami; groza, ki je ljudi stresla do kosti v 30. 40. in 50. letih preko klasično grozljivk, bo nadomestila druga, človeška groza in ta je preko brutalnih Bobbyjevih dejanj še bolj pretresljiva, saj ne nosi globjih motivov in je v osnovi zgolj naključno in nesmiselno nasilje. Četudi se filmu pozna nizek proračun in zna igra biti na trenutke malce lesena, je Bogdanovichev triler Targets preveč jezen, glasen in radikalen, da mu gledalec ne bi prisodil vsaj vizionarskih kvalitet. Kočni rezultat je provokativen film, ki ohranja zdravo mero eksplotacije in političnega komentarja.