Maps to the Stars (2014)

Rating: 8 out of 10.

Ob ogledu morbidne satire Maps to the Stars kanadskega filmskega mojstra Davida Cronenberga je neizogibno potegniti vzporednice s kultnim misterioznim epom Mulholland Drive enako vizionarskega in drznega filmarja Davida Lyncha. Oba filma se na svojevrstni način lotevata moralne in čustvene izpraznjenosti hollywoodskega jet-seta, vendar gre Cronenberg v svoji interpretaciji sprevržene tovarne filmskih sanj še korak dlje in izpostavi vidik, o katerem se nerado govori; o incestoidnosti zvezdniške smetane, ki se dobesedno plodi med seboj in ustvarja mini različice same sebe oz. za oči javnosti retuširane podobe moralno superiornih razumnikov in umetnikov. Zgodba filma je strukturirana po koščkih in šele nekje na polovici ustvari smiselno povezavo; mlada Agatha, ki ima močne opekline po obrazu in rokah, skuša v Hollywoodu najti svojega brata, otroškega zvezdnika Benjia in se zaposli kot pomočnica odslužene igralke Havane, ki se pripravlja za nastop v predelavi starejšega filma, v katerem je nastopila njena sadistična mama. Tragične kot tudi precej duhovite usode osrednjih treh likov gledalca popeljejo skozi dekadenco Hollywooda in Cronenberg pri tem pričakovano ne pozna nobene milosti. Maps to the Stars je politično nekorektna, bizarno zabavna in prebrisana satirična groteska, ob kateri se bo gledalec večkrat nasmejal, pa četudi se ne bi smel, hkrati pa bo se bo venomer soočil s subtilno kritiko incestoidnega, moralno sprevrženega in čustveno izpraznjenega Hollywooda, kjer sta edini vredno slava in denar. K temu dodajmo še odlične igralske predstave, kjer dominira predvsem veteranka Julianne Moore v vlogi Havane in končni rezultat je filmski sinonim klofute, ki si jo Hollywood še kako zasluži.

Elvis (2022)

Rating: 6 out of 10.

O življenju in delu kralja rock’n’rolla, Elvisu Presleyju, je bilo povedanega in prikazanega že marsikaj, zato je bilo težko verjeti, da bi najnovejša melodramatična biografija v režiji Baza Luhrmana uspela gledalcem predstaviti še nevidena poglavja iz življenja rock ikone. Film, ki je močno zaznamovan z Luhrmanovim baročnim MTV-jevskim slogom, sicer skuša odstopati od ostalih Elvisovih biografij s tem, da spremljamo pevčevo kariero iz perspektive njegovega zloglasnega menedžerja “polkovnika” Toma Parkerja, ki je Elvisa izstrelil med zvezde, hkrati pa nesramno razprodajal njegov talent in ga večkrat obravnaval za svojo lastnino. Takšen pristop, kjer je osrednji lik v resnici Elvisov “antagonist”, je sicer zanimiv in nekoliko tvegan, vendar pa je Elvis še vedno precej standardna hollywoodska biografija, v kateri ne manjka “luhrmanskega” blišča, spektakularnih posnetkov Elvisovih nastopov in rahlo nefokusiranega soundtracka, ki pevčeve uspešnice pogosto preoblikuje z nevmesnimi hard rock in hip-hop ritmi. Nekoliko vsebinske zmede povzroči tudi hektična in barvita montaža z divjim tempom, zaradi katerega zgodba (še posebej v prvi polovici) nekontrolirano skače od enega dogodka do drugega, na več mestih pa se zdi, da skuša film dobesedno prehiteti samega sebe, kar posledično vodi do tega, da zgodba in liki venomer ostajajo površinski in nedodelani. Kljub temu pa Elvis ni slab film; Luhrman več kot očitno razume vpliv naslovnega lika in kakšno bogato zapuščino je pustil za seboj, posebno pohvalo pa si zasluži Austin Butler, ki se odlično vživi v zahtevno vlogo kralja rock’n’rolla, medtem ko je Tom Hanks kot Parker nekoliko medel in pozabljiv. Elvis tako spada v kategorijo visokoproračunskih glasbenih biografij kot sta Bohemian Rhapsody in Walk The Line, ki jih bolj kot zgodovinska dejstva in avtentničnost zanimajo ohranjanje karseda spoštljivega spomina na zapuščino pevca in glasbenika, ki se je občinstvu zapisal v zlat spomin.