O življenju in delu kralja rock’n’rolla, Elvisu Presleyju, je bilo povedanega in prikazanega že marsikaj, zato je bilo težko verjeti, da bi najnovejša melodramatična biografija v režiji Baza Luhrmana uspela gledalcem predstaviti še nevidena poglavja iz življenja rock ikone. Film, ki je močno zaznamovan z Luhrmanovim baročnim MTV-jevskim slogom, sicer skuša odstopati od ostalih Elvisovih biografij s tem, da spremljamo pevčevo kariero iz perspektive njegovega zloglasnega menedžerja “polkovnika” Toma Parkerja, ki je Elvisa izstrelil med zvezde, hkrati pa nesramno razprodajal njegov talent in ga večkrat obravnaval za svojo lastnino. Takšen pristop, kjer je osrednji lik v resnici Elvisov “antagonist”, je sicer zanimiv in nekoliko tvegan, vendar pa je Elvis še vedno precej standardna hollywoodska biografija, v kateri ne manjka “luhrmanskega” blišča, spektakularnih posnetkov Elvisovih nastopov in rahlo nefokusiranega soundtracka, ki pevčeve uspešnice pogosto preoblikuje z nevmesnimi hard rock in hip-hop ritmi. Nekoliko vsebinske zmede povzroči tudi hektična in barvita montaža z divjim tempom, zaradi katerega zgodba (še posebej v prvi polovici) nekontrolirano skače od enega dogodka do drugega, na več mestih pa se zdi, da skuša film dobesedno prehiteti samega sebe, kar posledično vodi do tega, da zgodba in liki venomer ostajajo površinski in nedodelani. Kljub temu pa Elvis ni slab film; Luhrman več kot očitno razume vpliv naslovnega lika in kakšno bogato zapuščino je pustil za seboj, posebno pohvalo pa si zasluži Austin Butler, ki se odlično vživi v zahtevno vlogo kralja rock’n’rolla, medtem ko je Tom Hanks kot Parker nekoliko medel in pozabljiv. Elvis tako spada v kategorijo visokoproračunskih glasbenih biografij kot sta Bohemian Rhapsody in Walk The Line, ki jih bolj kot zgodovinska dejstva in avtentničnost zanimajo ohranjanje karseda spoštljivega spomina na zapuščino pevca in glasbenika, ki se je občinstvu zapisal v zlat spomin.