Vid Šteh

Potem ko je Spielbergov dinozavrski ep Jurassic Park leta 1993 čez noč spremenil kolesje razvoja filmskih blockbusterjev in postal eden najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov, je bilo kakopak pričakovano, da se bo iz tega razvila franšiza oz. serija filmov, namenjena brezsramni molži denarja. Zato bi lahko cinično rekli, da je Jurassica Park: The Lost World res zgolj to; nepotrebno nadaljevanje odličnega prvega filma, ki se skuša osredotočati predvsem na akcijo, hitre pregone in razkazovanje orjaških dinozavrov, nad katerimi bodo najbolj navdušeni predvsem mlajši gledalci. Pa vendar bi takšna oznaka bila nekoliko krivična, saj se Steven Spielberg v svojem drugem izletu z dinozavri ne izkaže tako slabo, kot bi pričakovali; da, na prvi pogled bi lahko relki, da je The Lost World akcijsko orientirano nadaljevanje, ki se bolj ali manj požvižga na globjo karakaterizacijo likov, odlično spisane dialoge ter – za blockbustersko raven – presenetljivo globoko in poučno zgodbo na temo nevarnega eksperimentiranja z naravnimi procesi. Vse, kar je bilo v Jurassic Park veliko, je tu orjaško; več raznolikih dinozavrov, več pregonov in tekanja brez mesojedimi plenilci, več tiranozavrov in velociraptorjev (ki so bili zvezdniki prvega filma) ter celo ponesrečenega kopiranja King Konga in Godzille v zadnji tretjini, kjer dinozavri vstopijo v civilizacijo. Navkljub rahli površinskosti filma pa je The Lost World še vedno očarljiva, zabavna in adrenalinska akcijska pustolovščina z dobrimi igralskimi predstavami (izstopata predvsem Jeff Goldblum in Julianne Moore), še vedno strašljivo prepričljivimi videzi dinozavrov ter nekaterimi kot struna napetimi prizori, ob katerih še danes gledalcem zastane dih. Seveda drži, da film The Lost World niti približno ni tako prelomen in vrhunski kot njegov predhodnik, toda za ljubiteljske orjaških plazilcev bo več kot primeren kandidat za kvalitetno preganjanje dolgčasa.

Sonja Prosenc je ena od domačih filmskih ustvarjalk z močnim avtorskim pečatom in prizadevanjem, da bi njeni filmi pri gledalcu predstavljali mnogo več kot zgolj pasivno spremljanje zgodbe pred njegovimi očmi. Svet in z njim povezane zgodbe, ki jih razgalja Prosenčeva v svojih filmih, niso omejene na goli obstoj na velikem platnu, ampak se uspejo približati gledalcu do te mere, da jih ta predvsem občuti. Takšen primer je tudi osemdelna nadaljevanka Trigrad, kjer je gledalcem že v uvodnih kadrih prve epizode nakazano, da vstopajo v prav poseben svet, kjer se prepletata srhljiva skrivnostnost in privlačna mistika. Dogajanje je postavljeno v odročno vasico Trigrad, kamor po več letih odsotnosti prispe arhitekt Črt (Marko Mandić), da bi prodal gozd, imenovan Boršč, katerega je podedoval po skrivnostni smrti svojega ekscentričnega očeta Jošta. Ob vrnitvi Črt trči ob stare znance iz otroštva in začne postopoma luščiti svojo nejasno preteklost, ob tem pa med drugim pride v spor z lokalnim veljakom, ki želi izkoristiti Boršč v svoje namene. Trigrad v marsičem predstavlja presežek domače televizijske produkcije; nepozabna glasba dueta Silence, čudovita temačna fotografija, ki fenomenalno zajame tako grozljivo kot tudi mistično vzdušje zgodbe ter znova odlične igralske predstave, še posebej Marka Mandića, Katarine Stegnar in Suzane Krevh so osrednji aduti Prosenčeve večplastne zgodbe z močnim slovenskim pridihom. Navkljub elementom mistike in nadnaravnega pa nadaljevanka ostaja zasidrana trdno pri tleh in na svojevrstni način secira temna poglavja slovenske folklore kot so disfunkcionalni družinski odnosi ter kakopak boj za lastnino. Velja opozoriti, da serija marsikomu ne bo zlezla pod kožo, še posebej zaradi včasih polžjega tempa, ki zahteva nekoliko potrpežljivosti, kar pa v današnjih časih ni slab podvig. Trigrad je nadaljevanka, na katero smo Slovenci lahko močno ponosni.