Vid Šteh

Depresivna in utrujena delavka Sandra je v precepu; v petek zjutraj prejme telefonski klic s sporočilom, da bo izgubila službo na podlagi glasovanja njenih sodelavcev, ki so se odločali med njenim odpustom ali žrtvovanjem lastne povišice. Navkljub temu se ji ponudi možnost ponovitve glasovanja v ponedeljek, zato mora Sandra tekom vikenda poiskati sodelavce in jih prepričati, da bi ji pomagali ohraniti službo, vendar pa bi s tem izgubili zasluženo povišico. Ta naporna dirka s časom predstavlja osrednji zaplet filma bratov Jeana-Pierra in Luca Dardenna, sicer mojstrov socialnega realizma v sedmi umetnosti, ki se s pogosto strogo dokumentarističnim pristopom dotika nekaterih najbolj perečih problematik sodobne družbe. Brata Dardenne s filmom Two Days, One Night na površju prikazujeta trpeč položaj dehumaniziranega in podhranjenega delavskega razreda, hkrati pa svojo pozornost namenita tudi grajenju simboličnega spomenika tovarištvu in solidarnosti, ki prideta do izraza še posebej v takšnih ekstremnih situacijah kot je dobesedno prosjačenje ljudi, da se te usmilijo in se v imenu humanosti odpovejo svojemu zaslužku. Film se zaveda, da ima opravka z zapletom, ki ne more ponuditi enostavnih rešitev, zato se brata Dardenne znova prepustita vlogi nemih opazovalcev, ne pa razsodnikov, kot to radi počnejo v čezlužniških filmih. V zgodbi pred nami ni dobrih in slabih likov, so le ljudje, ki želijo preživeti in ne glede na njihovo odločitev jih gledalce ne more dojemati kot gole dobrotnike ali pohlepneže. Srce filma kakopak predstavlja glavna igralka, francoska diva Marion Cotillard, ki hodi skozi zgodbo z utrujenim obrazom ter shiranim telesom, s tem pa gledalec ne zgolj čustveno, ampak tudi fizično občuti njen boleč boj za preživetje. Nekatere gledalce bo morebiti zmotilo to, da z izjemo glavnega skoraj noben lik ni pretirano globok, vendar gre pri tem morebiti za namerno odločitev bratov Dardenne, da njihovo eksistenco zreducira zgolj na surov tek za zaslužek in obstoj. Two Days, One Night je močan, kruto realističen, pa vendar ganljiv poklon delavskemu razredu in njegovemu čutu za solidarnost, ki navkljub kapitalističnemu stroju ni izumrl.

Christian Mungiu se je gledalcem verjetno najbolj vpisal v spomin s provokativno dramo o splavu 4 Weeks, 3 Weeks and 2 Days iz leta 2007, v naslednjih petnajstih letih pa je postal eno vidnejših imen romunskega filma. In v svojem značilnem ostrem, vendar hkrati nenavadno poetičnem slogu nadaljuje tudi s svojim najnovejšim celovečercem R.M.N. Dogajanje je postavljeno v majhno in rasno raznoliko vasico v Transilvaniji, kamor se tik pred božičem po več letih dela v tujini vrne Matthias z namenom, da bi poskrbel za izobrazbo svojega sina Rudija in zakrpal težaven odnos s svojo bivšo ženo Ano. V istem času v vasico prispe skupina migrantskih delavcev, ki začne zbujati sumničave poglede lokalne skupnosti in ne mine dolgo, ko v navidez mirni in idilični vasici izbruhnejo napetosti in tudi nasilje. Mungiu se v filmu R.M.N. dotika v zadnjih letih še kako aktualne problematike naraščujočega vala nezaupanja, nestrpnosti in nasilja do migrantov / beguncev, vendar pri tem ni po hollywoodsko pridigarski in sentimentalen, temveč prikaže napeto dogajanje v vasi z varne čustvene distance ter z bolj izpostavljenim objektivnim očesom. Film s počasnim, skorajda zasanjanim tempom riše podobe vsakdanjega življenja na romunskem podeželju, hkrati pa ujame izvlečke usod glavnih junakov in njihovih prizadevanj, da bi se vendarle premaknili iz mrtve točke in krenili naprej skozi življenje. Dokumentaristični slog filma je vsekakor vreden pohvale, še posebej ker Mungiu s hladno fotografijo in temačnim vzdušjem izvrstno ujame zatohlost kraja dogajanja, naturalistična igra ter nesenzacionalističen pristop do občutljive problematike pa prav tako puščajo občutke dobrodošle pristnosti. Filmu se najbolj zatakne pri posredovanju družbenega komentarja, ki je sicer na mestu, vendar z vidika sporočilnost ne pove česa bistveno novega, včasih pa se tudi zdi, da bi zgodba lahko bolj konkretno spregovorila o strahovih, ki pestijo lokalno prebivalstvo, da bi njihov revolt zoper migrantske delavce imel še nekaj več čustvenega naboja. Toda kot celota je R.M.N. še vedno udaren, nenavadno liričen in brutalen film o naših najglobjih strahovih.