Sodeč po naslovu filma Nostalgia italijanskega režiserja in scenarista Maria Martoneja bi gledalec pričakoval točno to; počasno in toplo nostalgično dramo o spominih, ki posamezniku pomagajo najti pot v lepšo in bolj jasno prihodnost. In na nek način se Nostalgia sprva odvija na tak način; glavni junak Felice (Pierfrancesco Favino) se po skoraj štirih desetletjih vrne v svoje rodno mesto Neapelj, ki se je kakopak močno spremenilo. Njegova ostarela mati izgublja boj z zahrbtno boleznijo, nekdanji sošolci in prijatelji pa so se znašli na meji med sledenjem krščanskim izročilom ali nenapisanim pravilom uličnega kriminala. Martone uspe v prvi polovici gledalca gledalca potopiti v moderni Neapelj in ga predstaviti kot tujek skozi perspektivo glavnega junaka, ki se počuti kot nekdo, ki nekaj išče, vendar nikoli ne najde prave sledi, ki bi mu ponudile odgovore. Favino svoj lik odigra z značilno mediteransko očarljivostjo in sofisiticiranostjo, film pa dobro ujame kontraste med njegovimi zbeganimi spomini in krutimi zidovi sedanjosti, kjer ne manjka korupcije, kriminala in starih zamer. Potencial za dober film je torej na razpolago, vendar ga Martone uspe izkoristiti zgolj napol; Nostalgia ni pod nobenim pogojem slab film, le nikoli ne pusti globjega vtisa oz. gledalcu ne ponudi veliko razlogov, da bi mu za dogajanje bilo mar, še posebej ko se v drugi polovici začne zatekati k žanrskim klišejem in se spogledovati z elementi noir kriminalke, kar izpade rahlo nevmesno in prisiljeno. Končni rezultat je film, ki zbuja mešane občutke; je tehnično brezhiben, odlično odigran in uspe najti ravnotežje med poetiko in realizmom, toda kot celota ne zagrabi toliko kot bi morala. Medlo in pozabljivo.

Broker, težko pričakovano novi film japonskega filmarja Hirokazu Kore-ede, vključuje like, s katerimi bi težko navezali prijateljski stik; glavna junaka sta namreč sleparja Sang-hyeon in Dong soo, ki si služita denar z ilegalnimi posvojitvami zavrženih novorojenčkov (od todizhaja tudi izraz Broker). Ko mamica, ki je zaradi umora na begu pred zakonom, odvrže svojega otroka pred njunimi vrati, jo nenadoma preplavi krivda, zato se v družbi sleparjev odpravi na dolgo potovanje z enim samim ciljem; najti primerne nove starše za njenega otroka. Broker je tragikomični film ceste, ki nadaljuje Kore-edino fascinacijo nad življenju družbenih izobčencev, ki so po sili okoliščin prisiljeni sprejeti nenavadna zavezništva; tokrat imamo znova opravka z majhno, vendar izredno simpatično galerijo likov, med katerimi najbolj zasijeta veteran japonskega in južnokorejskega filma Kang-ho Song v vlogi ekscentričnega vodja druščine ter Lee Ji-eun kot srčika filma, saj odigra mater s konfliktnimi čustvi do svojega novorojenega sina, ki ga je v enem trenutku zavrgla, nato pa začne do njega čutiti močna materinska čustva. In njen odnos predstavlja osrednji motiv filma Broker; motiv venomer spreminjajočega se življenja, ki večkrat kot cesta vodi v nove in neznane smeri, med potovanjem pa se prebujajo razburkana čustva kot valovi v nevihti. Tisti, ki bolj podrobneje spremljamo kariero Kore-ede, se bodo najverjetneje zmrdovali nad tem, da film ponavlja vzorce njegovih prejšnjih filmov, kar je upravičena kritika, toda Broker ima preveč srca, duhovitosti in prisotnosti, da bi mu familiarnost lahko očitali. Eden od najbolj čustvenih in očarljivih filmov na letošnjem filmskem festivalu v Cannesu.