Nizozemski režiser Paul Verhoeven tudi pri svojih 83. letih še vedno ni imun na razdeljena mnenja javnosti o njegovih filmih; nekateri v njegovih delih prepoznajo žgečljivo hudobnega in elegantnega provokatorja, spet drugi pa ga bremenijo z očitki, da se prepogosto zanaša na praznoglavo eksplotacijo. Njegov najnovejši celovečerec, zgodovinska drama Benedetta, je doletela podobna usoda; film, ki se odvija v Toskani v 17. stoletju sredi epidemije kuge, namreč temelji na resnični zgodbi lezbične opatinje Benedette Carlini, ki se je skrivaj zapletla v strastno razmerje z revno nuno, pozornost javnosti pa zbudi z pojavom stigmat (t.i. kristusove rane) na njenem telesu, zato je razglašena za svetnico, kar je razburilo vrh katoliške cerkve. Verhoeven je sicer zatrdil, da je film posnel z namenom, da bi dokazal, kako smo ljudje globoko pod fasado strogih pravil in družbenih norm še vedno živali z divjimi seksualnimi nagoni, vendar pa je na več mestih v zgodbi vpletel tudi ostro kritiko cerkvenega režima, ki je ženski prepovedal spolne užitke, hkrati pa jo je neprestano objektiviziral. Zmes erotike, pornografije in družbenega komentarja je nekaj, kar v filmih dandanes močno pogrešamo in Benedetta to vrzel uspešno zapolni. S tehničnega vidika filmu ni moč veliko očitati; igralske predstave so odlične, z baročno privlačnostjo in gotsko strašljivostjo zaznamovana vizualna podoba gledalcu hitro zleze pod kožo, tempo pa je dovolj živahen, da zgodba nikoli ne zaide v vode razvlečenega in dolgočasnega. Tisto, kar pa filmu dela preglavice, je nekoliko nerodno kobacanje med različnimi vzdušji; četudi se zdi, da film zgodbo naslovne junakinje obravnava kot tragedijo, pa se na več mestih močno spogleduje z elementi parodije, kar je morebiti namerna odločitev režiserja, da bi se s tem rogal praznoglavemu vraževerju, ki je v 17. stoletju s pojavom kuge še posebej močno prišlo do izraza. Ta bizaren pristop je najbolj izrazit v Benedettinih vizijah, kjer komunicira s Kristusom; te scene, ki verjetno služijo prikazu njenega notranjega boja, so tako melodramatične in čudaške, da bodo gledalca nehote spravljale ob smeh, tekom filma pa smo še na več mestih priča pojavom, ko potencialno tragično sceno prekine vdor nečesa povsem nevmesnega in absurdno komičnega. Benedetta je tako nenavaden film, ki bo gledalca najverjetneje pustil zmedenega, toda kljub temu je zgovoren dokaz, da Verhoevenu še ni zmanjkalo občutka za provokacijo.
