Vid Šteh

Vsebine nikoli ne smemo soditi po platnicah in v primeru morilskega muzikala Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street to še kako drži. Kombinacija pevskih točk, melodramatične viktorijanske tragedije in gotske klavnice vsaj na prvi pogleda prinaša nepovezano zmešnjavo idej, vendar jo je Stephen Sodenheim leta 1979 uspešno zlil v enega od kritiško slavljenih in komercialno najuspešnejših muzikalov vseh časov. In slaba tri desetletja kasneje sta se tedaj sila uspešen ekscentrični duet Tim Burton in igralec Johnny Depp lotila zahtevnega podviga filmske adaptacije omenjenega muzikala, kar se zdi hkrati dobra kot tudi slaba ideja. Epska zgodba, postavljena v London, ki večino časa izgleda kot kulisa iz filmov o Jacku Razparaču, se osredotoče na enako čustveno kot tudi krvavo potovanje Benjamina Barkerja, ki se po več letih izgona zaradi zločina, ki ga ni zagrešil, vrne v britansko prestolnico, da bi maščeval tragično smrt svoje žene in znova navezal stik z odtujeno hčerko, ki jo je v svoje varstvo vzel pokvarjeni sodnik. A kot je moč pričakovati, se maščevanje spremeni v obsedenost in Barker prevzame identiteto svojega alter-ega Sweeneyja Todda, morilskega brivca, ki s pomočjo pomočnice reže vratove svojim strankam, ostanke njihovih trupel pa predela v okusne mesne pite. Sweeney Todd je zadnja velika mojstrovina dueta Burton & Depp, ki več kot uspešno izkoristi ponujeni potencial in hkrati preseže gledalčeva pričakovanja z nepozabno izkušnjo, ki bo pisana na kožo tudi tistim, ki muzikale sovražijo. Sweeney Todd gledalca navduši ne zgolj s čudovitimi pevskimi točkami, kjer z barvitimi vokali blestita predvsem Depp in očarljiva Helena Bonham-Carter, ampak uspe gledalca dobesedno posrkati v svet bizarnih kontrastov; romantična melodramatičnost, črni humor, brutalno nasilje in skorajda pravljična sofisticiranost so čudovito izkoriščeni, Burton pa skozi tragično zgodbo uspe izpostaviti visoko ceno, ki jo nosi maščevanje brez jasnega cilja. Sweeney Todd naj služi kot spomin na stare dobre čase, ko sta Burton in Depp še znala ustvariti nepozabno filmsko izkušnjo.

Četudi je akcijska srhljivka Till Death (zaenkrat) deležna presenetljivo pozitivnih odzivov tako kritikov kot občinstva, že bežen pogled na njeno okvirno zgodbo ne ponuja ničesar, nad čemer bi bil gledalec pretirano zainteresiran; Emma se nekega jutra zbudi priklenjena z lisicami na svojega mrtvega moža, ki pred njenimi očmi stori samomor, situacija pa se še poslabša, ko v njen dom vdreta dva kriminalca, da bi jo umorila. Na najbolj poenostavljen način bi lahko rekli, da Till Death spominja na kombinacijo trilerja Geralds Game in komedije Home Alone, seveda z mnogo več poudarka na nasilju kot pa humorju in fizičnih gagih. Kot že omenjeno, okvirni zaplet ni ravno obetaven, saj je žanr srhljivk (še posebej tistih z bolj feminističnimi toni) dobesedno nasičen s tovrstnimi filmi in žal je končni rezultat točno tisto, kar se potihem pričakuje; neškodljiv, kratkočasen, vendar pa hkrati izredno predvidljiv, le redko napet in dolgočasen triler, ki bi lahko mirne volje strmoglavil na DVD tržišče in pristal med ceneno B – robo. Glavna težava filma ni toliko v tem, da ima prežvečeno vsebino, ampak predvsem v tem, da je režiser in scenarist S.K. Dale za glavno vlogo rekrutiral nikogar drugega kot Megan Fox. Da, točno tisto Foxovo, ki se je najbolj spomnimo po njenem poziranju v kratkih hlačkah v hitropotrošnih akcijskih smeteh Transformers in epizodnih vlogah v igrani različici Teenage Mutant Ninja Turtles. Zunaj teh dveh blockbusterjev Foxova ni pustila nekega globjega vtisa in tudi v pričujoči srhljivki dokaže zgolj to, da zaenkrat še ni sposobna nositi filma na lastnih plečih, še posebej zaradi njenega pogosto neekspresivnega (beri; zdolgočasnega) obraza. Ne pomaga niti to, da je njen lik obupno klišejski prototip t.i. razočaranje gospodinje s travmatično preteklostjo, ki je poročena z bogatim možem, ki ga kakopak vara. Till Death je primeren za enkraten ogled, pa še takrat se lahko zgodi, da bo gledalca film začel dokaj hitro dolgočasiti.