Vid Šteh

Four Good Days Trailer: Glenn Close Tries to Get Mila Kunis Off Heroin

Odnosi med materami in hčerkami pogosto predstavljajo razburkane čustvene valove, če pa se mednje prikrade tudi tako težaven konflikt kot je odvisnost od mamil, pa lahko situacija vse vpletene popolnoma izčrpa. Tega se zaveda tudi družinska drama Four Good Days, posneta na podlagi časopisnega članka novinarja Elija Saslowa (ta je film tudi pomagal spisati) in v ospredje postavlja teden dni v življenju Deb in njene hčerke Molly, ki se že več kot deset let neuspešno spopada s heroinsko odvisnostjo, simbolično luč na koncu tunela pa ji predstavlja nova terapija z mesečnimi dozami opioidov, ki naj bi odgnali željo telesa po jemanju mamil. A preden lahko Molly dobi prvo dozo, mora ostati štiri dni popolnoma čista, kar pa je lažje rečeno kot storjeno; Deb jo tako vzame v svojo varsto in poskuša obvarovati pred tem, da bi zašla na stara pota, vendar pa se kmalu izkaže, da čaka tako njo kot Molly čustvena bitka, znotraj katere se bosta obe ženski prisiljeni soočiti s svojo težavno preteklostjo in številnimi nerazčiščenimi grehi. Four Good Days resda v ospredje postavlja boj z odvisnostjo, vendar pa ni klasična odvisniška drama; režiser Rodrigo Garcia se namreč bolj kot na prikaz Mollyjinega čiščenja od mamil osredotoča na dinamiko med odtujenima materjo in hčerko, ki ju odlična odigrata Glenn Close in Mila Kunis. Glavna odlika filma je ta, da se izogiba klišejem s požrtvovalno in večno dobro materjo, ki križarsko rešuje svojo izgubljeno hčerko, ampak namesto tega tako Deb kot Molly prikaže v karseda realistični luči z vsemi prednostmi in napakami. Četudi film neposredno ne išče krivcev za epidemijo heroinske odvisnosti, je gledalcu jasno, da pri tej problematiki velikv vlogo odigra ravno okolje, v katerem posameznik odrašča. Garcia tako v zgodbo vnese elemente družinske drame, da bi razgalil posledice odraščanja v neurejenih razmerah; Deb tako ni cankarjansko nedolžna mater, ampak oseba s številnimi napakami iz preteklosti, ki so sokrive za Mollyjin padec v odvisnost. Zaradi življenjskih likov, odličnih predstav in presenetljivo pogoste rabe humorja Four Good Days brez težav obdrži gledalčevo pozornost, četudi je končni rezultat film, ki nerodno omahuje med družinsko melodramo in grobo realistično dramo o življenju odvisnikov. Če je Garcia zelo uspešen pri prikazu težavnega odnosa med materjo in hčerjo, je z vidika odvisniške drame film preveč sentimentalen in poenostavljen, a na srečo nikoli ne zapade v pretirano pocukrano hollywoodsko estetiko, ki se v vsebinsko podobnih izdelkih žal prepogosto najde. Four Good Days je film, ki bolje funkcionira kot prisrčna, ganljiva in zabavna zgodba o odtujenih materah in hčerah, za kakšen bolj pristen film o heroinski odvisnosti pa iščite nekje drugje.

Jared Leto's (Gout-Causing) Weight Gain for 'Chapter 27' – Flashback – The Hollywood Reporter

Chapter 27 je film, ki že na podlagi same vsebine tvega negativne odzive občinstva, saj se ta dotika ozadja enega najbolj šokantnih in tragičnih dogodkov v zgodovini rock’n’rolla; atentata na nekdanjega Beatla, mirovnika in idola hipijevske subkulture, Johna Lennona. Ta je 8. decembra 1980 v poznih večernih urah padel pod streli duševno neuravnovešenega oboževalca Marka Davida Chapmana, ki je glasbeniku med drugim zameril izjave o tem, da so Beatlesi večji od Jezusa in da se je v svojih pesmih pogosto norčeval iz motivov krščanske vere. Chapman je zaradi svojega dejanja še danes množično osovražen, saj je umoril poeta miru in ljubezni iz še danes ne povsem jasnih razlogov, zato bi se marsikomu zdelo nesprejemljivo in žaljivo, da bi kadarkoli posneli film o njegovem življenju. Chapter 27 je tako film, nad katerim bodo mnogi dvignili roke zgolj zato, ker ponuja neolepšan in – kolikor je pač mogoče – objektiven portret nestabilnega in pogosto pasivno agresivnega outsiderja, ki prispe v New York z dvojnimi nameni; srečati svojega glasbenega idola in ga umoriti. Režiser in scenarist Jarrett Schaefer se ne poslužuje odkritega kritiziranja Chapmana in njegovega okrutnega dejanja in namesto tega postreže z mučno, vendar hkrati fascinantno karakterno študijo napol shizofrene osebnosti, ki je v zadnjih dneh pred atentatom zbegano lovila ravnotežje med malikovanjem in preziranjem Lennona kot človeka in glasbenika. Ta navidez hladnokrven in neprizadet pristop je najverjetneje tlakoval pot mnogim ogorečenim kritikam, ki so film označile za žaljiv in neprimeren. Debate o tem, ali si Chapman “zasluži” svojo igrano biografijo, so sicer na mestu, toda po drugi strani se zdi arogantno označiti nek film za slab zgolj zato, ker v njem nastopa slab človek. Nenazadnje pa si Chapter 27 zasluži pozornost že zaradi fenomenalne igre Jareda Leta, ki pred očmi gledalca poskrbi za presunljivo fizično in psihično preobrazbo, s tem pa študijo čudaške osebnosti, kot je Chapman, naredi še toliko bolj fascinantno. S tehničnega vidika se film ne more pohvaliti z vrhunsko produkcijo in prav tako se mu pozna omejen proračun, vendar pa ga po drugi strani ravno ta minimalizem drži na realnih tleh in tako uspe biti poetičen brez odvečne sentimentalnosti in grob, ne da bi ob tem izpadel neobčutljivo. Chapter 27 je tako film, ki bo vedno razdelil občinstvo na tiste, ki bodo v njem prepoznali zanimiv psihološki portret neuravnovešenega uma ali pa neokusno eksplotacijo. Odločitev pa je kakopak na strani gledalcev.