Vanquish (2021)

Another trailer arrives for 'Vanquish' starring Morgan Freeman and Ruby Rose

Rating: 1.5 out of 10.

Kadar imamo priložnost videti legendarne igralce v slabih filmih, si pogosto zastavimo vprašanje: “Le kaj jim je bilo tega treba?” Dober primer takšnega igralca je Robert De Niro, ki v zadnjih 20. letih prepogosto snema filme, v katerih je zgolj zato, da hitro pobere honorar in temu primerno medla je tudi njegova igra. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za Morgana Freemana, ki ga je na stara leta premamila želja po hitrem zaslužku, zato svojo zvezdniško persono posodi takšnim skropucalom kot je Vanquish. Akcijski triler o nekdanji kurirki ruskega mamilaša Victoriji, ki mora tekom ene noči prevzeti velikanske pošiljke denarja za upokojenega invalidnega policista (Freeman), je namreč film, za katerega se zdi, da prav noben od igralcev v njem noče dejansko biti. Še več; gre za film, kjer se zdi, da je vsem pred kamero nerodno, da so se znašli v primežu tega generičnega, obupno dolgočasnega in nemarno zmontiranega pofla, kot je Vanquish. To še posebej velja za Freemana, katerega igra je tako insomnična, komatozna in nedoživeta, da je kar težko verjeti, da gre za istega igralca iz klasik kot so The Unforgiven, Shawnshank Redemption in Glory. Freeman ne bi mogel delovati bolj nezainteresirano za dogajanje in v vsakem kadru z njim gledalci dobim občutek, kot da z očmi išče priložnost za hitro pobeg iz tega obupnega filma, kar mu ni za zameriti. Toda medla igra ni edini problem pričujočega filma, ki se ne more odločiti, kaj bi rad bil; hitropotrošna akcija za preganjanje dolgčasa ali na hitro spacan videospot, nasičen s tisoč in enim stilskim prijemom, od katerih pa prav noben ne funkcionira. Še več; Vanquish je na nek način že anti-film oz. film, ki očitno nima volje do lastnega obstoja in se želi čimprej sabotirati na najbolj sramotne načine, kar je še posebej razvidno skozi obupno montažo, zmedene prelive med posameznimi kadri, nekonsistentnim tempom in nekaterimi naravnost bizarnimi pripovednimi tehnikami (npr. enega od prizorov brez pravega razloga spremljamo skozi oči podgane, film pa pogosto ponavlja scene, ki so se končale nekaj sekund zatem). Vanquish je film, ki bi rad bil veliko, vendar nikoli ni jasno, kaj. Nedvomno na samem vrhu najslabših filmov letošnjega leta.

Rocks (2019)

LFF Exclusive Review: Rocks – In Their Own League

Rating: 7.5 out of 10.

Mladinska drama Rocks spada v kategorijo filmov o težavnem odraščanju mladih, ki so prisiljeni mnogo prezgodaj spoznati nekatere najbolj pereče probleme sodobne družbe, med drugim tudi osamljenost, izdajo ter hrepenenje po nečem nedosegljivem. Naslovna junakinja, ki hodi v rasno raznoliko šolo in odrašča v revnem londovskem blokovskem naselju skupaj s svojo čustveno nestabilno mater samohranilko in mlajšim bratom Emmanuelom, se namreč nekega dne znajde pred težko preizkušnjo; mati ju na lepem zapusti, zato sta se Rock in Emmanuel prisiljena preživljati sama, ko pa jima na sled pride socialna služba z grožnjo, da ju bodo ločili in odpeljali k rejnikom, se dvojica požene v beg in ostane brez strehe nad glavo. Zgodba pričujočega filma močno spominja na dramo The Inevitable defeat of Mister and Pete, kjer sta bila glavna junaka, prav tako zapuščena s strani staršev, obsojena na preživetje na ulici črnskega geta, vendar pa se tokrat režiserka Sarah Gavron ne prepušča grobemu realizmu, temveč temu doda še zvhrano mero mladostniške navihanosti, humorja in navdihujočega sporočila o požrtvovalni ljubezni med sestro in bratom. To pa ne pomeni, da je Rocks solzava drama, predozirana s čezlužniško pokroviteljsko politično korektnostjo in praznoglavim moraliziranjem, saj se Gavronova nikoli docela odreče tragičnosti situacije, v kateri se znajdeta Rock in Emmanuel, pa četudi jo bolj kot družbeni komentar o težavnem položaju neprivilegiranih družbenih razredov interesira notranji boj glavne junakinje, ki mora sprejemati grenke odločitve, pa četudi je sama odločno premlada, da bi to težavno situacijo znala obvladati. Še toliko bolj pa preseneti, da film odpre tematiko rasne raznolikosti, ne da bi iz tega delal moralno propagandno in pripadnike različnih ras in verske izpovedi prikazoval kot eksotične atrakcije v živalskem vrtu. Ravno zaradi prizemljenega pristopa in umirjenega tempa zgodba Rocks gane gledalca, občasno tudi pretrese, skoraj vedno pa tudi navdihuje o pomembnosti ohranjanja humanega čuta v nemogočih življenjskih situacijah.