Ratatouille (2007)

Rating: 8.5 out of 10.

Ena od večjih prednosti Pixarjevih animirank je ta, da se te pogosto lotevajo za žanr neobičajnih tematik in ponujajo vpogled v svetove, na katere redko naletimo, pa četudi predstavljajo del našega vsakdanjika. Ratatouille je takšne vrste animirani film režiserja in scenarista Brada Birda, ki si zastavi nemogočo nalogo; ustvariti gledljiv, zabaven, ganljiv in napet film na temo kuhanja. Se sliši nemogoče? Verjetno, toda režiser in scenarist Brad Bird, ki je med drugim ustvaril animirane kulte kot sta The Iron Giant in The Incredibles, se v svojem tretji celovečerni risanki z dobršno mero samozavesti loti te težavne naloge, še posebej zato, ker je glavni junak zgodbe žival, ki predstavlja strah in trepet vsakega kuharja; podgana Remy z izostrenim vonjem in talentom za kuho, ki skupaj s svojo družino in ostalimi podganami živi na francoskem podeželju, po spletu nesrečnih okoliščin pa se znajde na ulicah Pariza, kjer ga pot zanese v prestižno restavracijo pokojnega kuharskega mojstra Gusteauja. Tam trči ob njegovega nerodnega sina Alfreda, ki si sicer želi postati kuhar, vendar je za to delo popolnoma nesposobe., Od tod naprej je verjetno jasno, kam bo krenila zgodba; Alfredo in Remy združita moči in postaneta mestna senzacija, kar pa zbudi pozornost neusmiljenega kritika restavracij, ki slovi po dajanju izredno negativnih ocen. Ratatouille ne potrebuje dolgo, da očara gledalca; čudovita animacija, ki pogosto spominja na skoraj slikarsko umetnino, je podprta s simpatičnimi liki, toplim humorjem in razgibanim dogajanjem, kjer ne manja komičnih situacij, fizičnih gagov ter prikupnih dialogov. A tisto, kar najbolj impresionira, je to, da film navkljub zabavnemu dogajanju uspe najti trenutke dramatičnosti in emocij, s katerimi se načenjajo raznolike tematike; od sprejemanja samega sebe in drugačnosti pa vse do izkazovanja ljubezni do hrane, kar je še posebej koristno za mlajše gledalce v današnji dobi popularizacije hitre prehrane. Film vse svoje adute spretno zapakira v eno najbolj očarljivih, duhovitih in poučnih risank zadnjih let.

Movie 43 (2011)

Movie 43,' Crude Vignettes With Big Stars and Directors - The New York Times

Rating: 2 out of 10.

Kaj pričakovati od filma, v katerem med drugim nastopajo Kate Winslet, Hugh Jackman, Naomi Watts, Liev Schreiber, Emma Stone, Anna Farris, Chris Pratt, Richard Gere in Uma Thurman? Verjetno nekaj, kar bo v najslabšem primeru spodoben film. Toda Movie 43 za gledalca pripravlja šokantno presenečenje, saj gre za film, kjer bo marsikoga v prvi vrsti zanimalo, kako je sploh mogoče, da so se v njem znašli zgoraj omenjeni igralski težkokategorniki. Komedija, sestavljena iz več kratkih burkaških vinjet, je namreč zamišljena kot imitacija anarhističnega duha filmov iz 90. let kot so American Pie, There’s Something About Mary in Dumb and Dumber (ni naključje, da sta pri filmu sodelovala tudi brata Peter in Bobby Farrelly), kjer so šale pogosto temeljile na prostaškosti, pretiranih obraznih grimasah ter izredno politično nekorektnem humorju. Med drugim smo priča mlajši ženski (Winsletova), ki se odpravi na zmenek s čednim šarmerjem (Jackson), kateremu z brade visijo testisi, mladoporočencema (Pratt in Farrisova), ki skušata svoje spolno življenje obogatiti z izločanjem iztrebkov ter staršema (Wattsova in Schreiber), kjer mama svojega doma šolanega sina med drugim uči prvega poljuba. Verjetno ni treba poudarjati, na kaj točno Movie 43 cilja; na cenene šoke, debilne absurdnosti ter nenavdihnjene šale na račun penisov, vagin, oprsja, telesnih odprtin, izločanja itd. Drugače povedano; to je film, ki po stopnji imbecilnosti ter vulgarnosti v kot postavi celo zmazke Adama Sandlerja. Nekateri naivnejši gledalci bodo v tem obupnem omnibusu skušali prepoznati nek surrealen eksperiment, katerega namen je sprostiti hollywoodske zvezdnike ter jim omogočiti, da se pred kamero obnašajo kot opice. Če je Movie 43 na vsak način želel slediti tradiciji komedij iz 90. let, pa je pri tem pozabil na eno ključno sestavino, ki je te filme naredilo priljubljene; očarljivost in dejansko dobre šale. Tega pričujoči omnibus nima; je zgolj na kup zmetana zbirka neumnosti brez repa in glave, namenjena konstantnemu šokiranju gledalca, kar pa sčasoma postane nadležno in predvsem dolgočasno. In slednje je tisto, kar ubija Movie 43; film je nezanimiv, pogosto slabo odigran (kar je sicer razumljivo) in brez jasnega cilja, kaj točno (če sploh kaj) bi rad povedal. Če bi bili usmiljeni, bi rekli, da zgolj epizoda z Wattsovo in Schreiberjem ponudi nekaj rahlih nasmeškov, vse ostalo pa je potrata časa.