Sloviti pisec kratke proze in pesnik Edgar Allan Poe ni pustil močnega vtisa zgolj na področju literature, temveč je s svojimi grozljivimi motivi in večnimi temačnimi pripovedkami vplival na cele generacije filmarjev, med drugim tudi na slovitega animatorja Raula Garcija (njegove podobe so krasile Disneyjeve klasike kot sta The Lion King in Who Framed Roger Rabbit?). Filmska antologija Extraordinary Tales je zbirka njegovih kratkih filmov oz. adaptacij petih slovitih Poejevih pripovedk, ki se medsebojno razlikujejo tako po animaciji kot tudi načinu pripovedovanja. Peterico medsebojno povezujejo tako duhoviti kot tudi pričakovano morbidni dialogi med krokarjem Poejem in spomeniki njegovih žensk (od matere, ki jo je izgubil že kot otrok pa vse do mlade žene Virginije, ki je umrla pri 24. letih za turbekolozo), katerih namen je razgaliti težavno dušo večno trpečenega umetnika, ki morebiti nikoli ni želel biti srečen in mu je bolečina predstavljala edini vir navdiha in (ironično) smisel življenja. V slabih 75. minutah se pred gledalcem odvrtijo adaptacije zgodb kot so tragedija Padec hiše Usher, psihološki triler Izdajalsko srce (s prečudovito črno-belo tehniko in vrhunsko interpretacijo Bele Lugosija predstavlja tudi vrhunec filma), medicinska drama Dejstva v primeru M. Valdemarja, psihološka tragedija Jama in nihalo ter kostumska grozljivka Rdeča maska smrti. Zaradi raznolikih animacij se gledalcu prav vsaka od petih adaptacij vtisne v spomin, četudi kvaliteta le teh ni povsem konsistentna (še posebej Jama in nihalo je dokaj razvlečen segment z ne povsem impresivno animacijo in monotono naracijo režiserja Guillerma del Tora). Velja pa opozoriti, da je Extraordinary Tales v prvi vrsti film, namenjen Poejevim oboževalcem, ki so z njegovim opusom, težavnim življenjem in morbidno liričnostjo dodobra seznanjeni, medtem ko bo ostale gledalce najverjetneje dolgočasil. A to je pač nekaj, kar je treba pričakovati, saj tudi Poejeva dela niso za vsakogar. Obvezna roba za oboževalce večnega temačnega poeta.

Težko je reči, zakaj, toda starošolska stop-motion animacija ima nek prav poseben čar, ki uspešno kljubuje zobovju časa in je praktično imuna na zastarelost oz. iztrošenost. To dokazuje tudi španska strašljivka The Apostle, ki prepleta grozo, humor in umetniško izročilo nadrealizma v prav posebno kombinacijo, katere gledalec zlepa ne bo pozabil. Glavna odlika tega slabo uro in pol dolgega animiranega filma je v tem, da se uspešno izogne žanrski formulaičnosti in tudi nekje na polovici gledalcu še vedno ne bo povsem jasno, kam bo zgodba krenila in kam samo dogajanje sploh pelje. Okvirni zaplet je preprost; pobegli zapornik skuša najti lokacijo, kamor je pred leti zakopal svoje ukradeno premoženje, pot pa ga zanese v skrivnostno vasico, ki jo vodi diabolični duhovnik Don Casareo. Tu pa se težave šele začnejo; nenavadna izginotja, strašljivi uroki, prikazni iz onostranstva, zastrupljena pijača, mrtva mačka, cerkev, polna ukredenih dragocenosti, prihod ukazovalnega nadškofa in njegovega razumnega asistenta, bolezni in še marsikaj. Takšna navidez kaotična kombinacija lahko ustvari zmedo od filma, toda The Apostle je animiranka, ki uspe vse za žanr grozljivk značilne motive združiti v smiselno celoto, kjer gledalcu morebiti ne bo povsem jasno, kaj se dogaja, toda na srečo film premore ogromno stila in čudovite stop-motion animacije (še posebej pohvale vredna je svetloba, ki je naravnost fenomenalna), da ga ne bo preveč motilo, če se bo na več točkah počutil izgubljenega. Groteskne podobe, črni humor, prepričljivo vzdušje ter kompleksna zgodba, ki zadiši po velikanih kot sta Edgar Allan Poe in HP Lovecraft so več kot dovolj močni razgoli za večkratni ogled te male animirane mojstrovine.