City That Never Sleeps je eden od manj znanih predstavnikov klasičnega obdobja filma noir, prav tako pa so bili mnogi kritiki neprizanesljivi do njegove bizarne strukture in vpletanja nadnaravnih elementov. Film sicer sledi zakonitostim žanra, vendar pa hkrati sklene nekaj precej neobičajnih odločitev; narator tokrat ni oseba, ampak kar samo mesto. Da, naslovno mesto, ki nikoli ne spi in bedi nad svojimi prebivalci, ujetimi v vrtinec razočaranj, neizpolnjenih sanj, lažnega upanja, korupcije, nasilja in oportunizma. In mesto, ki nikoli ne spi, nam predstavi glavnega junaka, vsega naveličanega in utrujenega policista Kellyja (Gig Young), ki je razklan med službo ženo in ljubico; prve se je naveličal, drugo bi rad zapustil in s tretjo želi pobegniti lepšemu življenju naproti. In ko sprejme mamljivo ponudbo premožnega odvetnika, da se znebi njegovega nekdanjega sodelavca, se zdi, da se mu je sreča naposled nasmehnila. A kot se v filmih noir rado zgodi, vsi popolni načrti splavajo po vodi in tekom ene podivjane noči nasilja, dvojnih iger, izsiljevanj ter strasti se je Kelly prisiljen soočiti ne zgolj z vse manj obvladljivimi situacijami okoli sebe, ampak tudi s tem, kakšna prihodnost ga čaka ob nastopu jutra. Glavna odlika filma City That Never Sleeps je ta, da ubere surov dokumentaristični slog in se s tem odpoveduje melodramatičnosti hollywoodskih noirov; s snemanjem na resničnih lokacijah, temačno panoramo mesta, ki se utaplja v megli in smeteh ter brezkompromisno obravnavo absurdnega nasilja potegne gledalca vase in v slabih 90. minutah dostavi ravno dovolj zabave in napetosti, da bo film navdušil oboževalce bolj dokumentarno naravnanih filmov noir. Seveda pa mora ob tem upoštevati, da ima zgodba veliko lukenj, da vsi liki niso dovolj razviti in da je vnašanje nadnaravnim elementov sicer drzna, vendar večinoma ne ravno premetena odločitev filmarjev. Navkljub nerodnostim pa je City That Never Sleeps čisto spodoben, majhen in prebrisan film noir, ki ima dovolj sape, da prispe do ciljne črte.

V mestece Brentwood nekega večera prispeta dva sumljiva možakarja, katerima je bilo naročeno, da izsledita in umorita moškega po imenu Šved. Ko svojo nalogo tudi opravita, se film The Killers šele dobro začne; Šved, ki ga v svojem debitantskem nastopu odigra Burt Lancaster) se v zgodbi pojavlja zgolj kot spomin, kot skupek flashbackov, ki razgaljajo njegovo težavno preteklost in razloge, ki so privedli do njegovega umora. Tega pa ne preiskuje policija ali zasebni detektiv, temveč sumničavi zavarovalniški agent Jim Reardon (Edmond O’Brien), ki skuša preko pogovorov z ljudmi, ki so bili na tak ali drugačen način v stiku s Švedom, njegovi smrti dati nek smisel; izkaže se, da je bil Šved (oz. s pravim imenom Ole Anderson) nekdanji boksar, ki je bil zaradi poškodb prisiljen končati svojo kariero, a se je tekom let zaradi nespametnih odločitev in druženja s sumljivimi osebami iz kriminalnega podzemlja znašel na napačni strani zakona. The Killers, posnet po kratki zgodbi slovitega Ernesta Hemingwayja, ne bi mogel biti bolj tipičen primer klasičnega filma noir, saj vsebuje vse za ta žanr potrebne elemente; temačno ozračje, neskončno število morečih in nasilnih flashbackov, trpki realizem, glavni junaki, zastrupljeni bodisi s pohlepom, naivnostjo, cinizmom ali kombinacijo vsega trojega, usodna ženska (prelepa Ava Gardner), ki vsem moškim zmeša glavo, za 40. leta presenetljivo visoka stopnja nasilja in kompleksna zgodba, polna preobratov, zvijač in fatalističnih pogledov na svet. In četudi bi ob vseh prisotnih elementih gledalec pomislil, da je The Killers klišejski film, temu niti približno ni tako; zgodba v kombinaciji z odličnimi igralskimi predstavami ter pričakovano temačno scenografijo spretno prepleta vse pomembnejše točke žanra filma noir in jim zavoljo preobratov doda nove dimenzije, tako da gledalec nikoli ne dobi občutka “deja-vuja”. Nenazadnje pa v prid filmu govori tudi dejstvo, da je The Killers edina filmska adaptacija Hemingwayjevega dela, ki jo pisec odkrito občudoval. To pa je že samo po sebi velik dosežek.