Lee Isaac Chung je ameriški filmar korejskih korenin, ki ima za seboj že nekaj kratkih filmov in celovečercev, vendar pa lahko z gotovostjo rečemo, da je najnovejši, družinska drama Minari, njegov daleč najbolj oseben projekt. Delno avtobiografski film gledalca popelje v začetek 80. let prejšnjega stoletja, ko se štiričlanska korejska družina preseli v Arkansas z namenom, da bi se aktivno preživljala s kmetovanjem. Kar se sprva začne kot ambiciozen načrt, poln pozitivnih pričakovanj in uresničenih ameriški sanj, se kmalu spremeni v bridko lekcijo iz krute resničnosti; navkljub močnim prizadevanjem se družina začne soočati s finančnimi težavami, naraščujočo revščino ter skrhanimi medosebnimi odnosi, povrhu tega pa morata požrtvovalna starša skrbeti za svojega na srcu bolnega sina ter jezikavo babico, ki ima povsem samosvoje pogleda na vzgojo otrok in življenje na podeželju. Minari gledalca očara že v uvodnih kadrih, ki služijo kot poklon filmskemu impresionizmu Terrenca Mallicka, preproste in hkrati čudovite prizore narave ameriškega podeželja pa spremlja ganljiva melanholična glasba ter temu primerno počasen tempo, ki tako likom kot gledalcu pusti dihati. Chung uspe brez odvečne sentimentalnosti in melodramatičnosti predstaviti težak vsakdanjik družine, ki ima tako probleme s prilaganjem novemu okolju kot tudi z lastnimi (pre)visokimi življenjskimi ambicijami. A tisto, kar pri filmu najbolj navduši, je to, kako spretno in odgovorno nagovori z gledalca s problematiko, ki je dandanes še kako aktualna; težavna življenja priseljencev in njihove ovire pri integraciji v družbo. Minari se ne zateka k hollywoodskemu moraliziranju in pokroviteljskemu prikazovanju pripadnikov manjšin v karseda kičasto popolni luči; osrednji liki so predstavljeni z vsemi svojimi prednostmi in slabostmi (še posebej oče, ki večkrat postavi skrb za kmetijo nad družino), kar jih dela človeške, da se z njimi gledalec brez težav poistoveti, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam, še posebej Steven Yeuna in Yeri Han v vlogi očeta in matere. Minari je tako minimalistična filmska mojstrovina o večnih prizadevanjih človeka, da bi okusil vsaj delček famoznih ameriških sanj, hkrati pa film naredi za reprezentacijo manjšin v ameriških filmih bistveno več kot marsikateri za lase privlečen hollywoodski umotvor.
