Nomadland je eden od tistih filmov, ki so ugledali luč sveta z relativno malo pompa (kar je sicer razumljivo, saj gre za “majhen” film) in nemudoma poželi naklonjene kritike po vsem svetu. Drama režiserke Chloe Zhao, ki je film tudi spisala, montirala in producirala, je najprej pobrala Zlatega leva na filmskem festivalu v Benetkah, nato pa je sledila še glavna nagrada občinstva na mendarodnem festivalu v Torontu, zdi pa se tudi, da se ji nasmihajo tako Zlati Globusi kot Oskarji. Uspeh filma je toliko bolj pomemben, saj Nomadland daje glas tistim, ki so v naši družbi še vedno pogosto preslišani in spregledani; posameznikom, ki jih je svetovna gospodarska kriza leta 2008 najbolj prizadela in prisilila v životarjenje. Mednje spada tudi Fern (kot vedno odlična Frances McDormand), ki je v obdobju krize izgubila vso premoženje in sedaj kot nomadka potuje po Ameriki v starem razmajanem kombiju ter opravlja slabo plačana težaška dela. Otožni film ceste v slogu dokumentarca sledi glavni junakinji, ki se prebija skozi mučen vsakdanjik ter beleži njene kratke trenutke zadovoljstva ter grenke prebliske soočanja s posledicami, ki jih prinaša življenje na cesti, hkrati pa na zelo subtilen način opozarja na ponižujoč položaj delavskega razreda v postkriznem času, ko je kapitalizem s svojimi ostrimi zobmi povsem razčetveril čast in ponos poštenih in delovnih ljudi. Nomadland je film, pri katerem je marsikaj za občudovati, še najbolj pa to, da Zhao življenje nomadov prikaže na iskren, žalosten in celo duhovit način, k avtentičnosti pa je nedvomno pripomoglo tudi dejstvo, da v nekaterih vlogah nastopajo resnični nomadi. Ravno zato je film poln življenjskih dialogov in odlične naravne igre, Zhao pa poskrbi tudi za nekaj poetičnosti z nenavadno privlačnimi panoramskimi posnetki sicer enolične puščavske pokrajine, ki s svojo postapokaliptično estetiko simbolično predstavlja porušeno stanje sveta po koncu krize, ko se je za mnoge pravi boj za preživetje šele dobro začel. Navkljub mnogim prednostim pa je Nomadland film, ki ne bo prepričal vsakogar; treba je razumeti, da pričujoči film nima razvite klasične pripovedne niti (če smo povsem iskreni, je zgodbe zgolj za vzorec), ampak je v prvi vrti mišljen kot počasna, intimna in tiha karakterna študija ter groba refleksija Amerike v prvih letih po gospodarskem kolapsu leta 2008. Nekatere bosta zmotila tudi počasen tempo ter pretirana dolžina (film traja slabi dve uri, vendar bi tudi po mojem mnenju lahko bil vsaj za četrt ure krajši), drugih večjih napak pa ni moč najti. Skratka; Nomadland je morebiti res film za izbrane okuse, vendar pa je hkrati preveč pomemben, da bi ga preslišali ali spregledali.

Vsak film lahko po lastnem okusu uvrstimo v dve kategoriji; dober ali slab. In potem je tu še film Ben & Arthur, ki bi načeloma spadal v kategorijo slabih filmov; nenazadnje ga mnogi poznavalci sedme umetnosti uvrščajo med najslabše filme vseh časov, kar je pogosto pretirana oznaka. Pa vendar ne v tem primeru; gre za patetično amaterski, nemarno zmontiran, obupno odigran in z vidika pripovedne niti povsem nekoherenten izdelek, ki je hkrati zgovoren dokaz, da majhen proračun ne naredi avtomatsko dobrega filma, če so ljudje pred in za kamero nekompetentni za delo, ki bi ga morali opravljati. Ben & Arthur je navkljub amaterski produkciji nenavadno ambiciozen projekt neodvisnega filmarja Sama Mraovicha, njegov magnum opus, kot je bila mojstrovina zmede in kaosa The Room za Tommyja Wisseauja. Mraovich, ki je film režiral, spisal, produciral, zmontiral, zanj napisal glasbo in v njem odigral glavno vlogo, je verjetno dobronamerno želel posneti ultimativni “fuck-off” vsem nasprotnikom poroke med istospolno usmerjenimi in krščanskim fanatikom, ki v imenu Boga ljubezni in razumevanja med ljudmi širijo sovraštvo do homoseksualcev. V ospredju tega bizarnega miksa romantične drame in trilerja se namreč nahaja gejevski par Ben in Arthur, ki sanjarita o idiličnem skupnem življenju, vendar ju pri tem ovira Arthurjev versko zblazneli brat, ki je trdno odločen, da bo svojega brata “ozdravil” homoseksualnosti. Četudi na papirju ta zgodba zveni klišejsko, lahko v rokah kompetentnega filmarja postane nekaj povsem zadovoljivega, kar Ben & Arthur tudi postane, vendar ne na tak način, kot bi sprva pričakovali. Četudi je film tehnično porazen (od cenenih posebnih učinkov, zelo amaterske scenografije pa do obupne kamere) in ima vsebinsko več lukenj kot švicarski sir, je vseeno vreden ogleda, saj je njegova kronična nesposobnost za počit smešna. Ne pomaga niti že omenjena porazna igra, kjer od vseh nastopajočih najbolj izstopa Arthurjev brat, ki naj bi bil trdovraten krščanski fanatik, vendar pa so njegovi manerizmi, hoja in obnašanje že kar klišejsko gejevska. Še bolj zabavni so vloženi elementi trilerja, kjer igralci drug drugemu grozijo z očitnimi vodnimi pištolami, podtaknjenimi blagoslovljenimi vodami ter skoraj psihopatskim obnašanjem likov, ki bi nam morali biti všečni. A če ostanemo malce resni; Mraovichu je treba šteti v plus, da se močno trudi iz ničesar narediti nekaj, pa četudi pri tem spektakularno zgreši. Nenazadnje pa; Ben & Arthur je morebiti slab film, je pa hkrati tudi izredno zabaven in ravno zato nikoli dolgočasen in celo vreden večkratnega ogleda.