Robert De Niro je bil svoje čase eden najboljših filmskih igralcev na svetu in še danes ga zaradi nastopov v filmih kot so Raging Bull, Taxi Driver, The Deer Hunter in Goodfellas upravičeno uvrščamo med žive legende. Da se mu na stara leta ne ljubi več igralsko dokazovati, je sicer smiselno, toda navkljub temu bi De Niro še lahko ohranil določene standarde in bil nekoliko bolj izbirčen pri iskanju primernih vlog zanj. In četudi se je lansko leto znova izkazal z nastopi v filmih kot sta The Irishman in Joker, se je De Niro letos odločil, da svoj igralski talent (znova) vrže skozi okno in zapravlja čas v takšni polomiji kot je The War with Grandpa. Družinska komedija se vrti okoli ostarelega vdovca, ki se preseli v hišo hčerkine družine in dobi sobo njenega navihanega sina, ki pa nad spremembo ni zadovoljen in si želi svojo sobo nazaj, zato dedku napove vojno. Celoten film bi lahko opisali kot plitko, dolgočasno in idejno utrujajočo kopijo uspešnice Home Alone, le da The War with Grandpa ne premore nobenega šarma, toplega humorja ter očarljivosti, ampak je pravo nasprotje tega; prazen, nezabaven, dolgočasen in povrhu tega še nepotrebno agresiven. Ne samo, da je okvirni zaplet sila neumen (tako dedek kot vnuk vojno jemljeta smrtno resno, četudi za to ni prav nobenega razloga), tudi sami liki so bodisi zelo plitki ali pa naravnost odvratni, kot je ravno lik vnuka. Ta se ne obnaša kot muhasti smrkavec, ampak na trenutke že kot razvajeni sociopat, ki se sadistično in brez slabe veste izživlja nad svojim dedkom, film pa to obnašanjem intrepretira kot vir zabave. Z drugimi besedami; če bi se film The War with Grandpa odvil v resničnem življenju, bi vnuk že pristal za zidovi psihiatrične bolnišnice, tako nesimpatičen, sebičen in odvraten je. K temu dodajmo še patetično igro Christopherja Walkena, popolno odsotnost šal ter dolgočasno zgodbo in dobimo resnega kandidata za najslabši film letošnjega leta.
