Vid Šteh

American Beauty' Turns 15: 17 Things You Didn't Know About the Oscar-Winning Film

“Moje ime je Lester Burnham in kmalu bom umrl,” otožno izjavi glavni junak komične drame American Beauty v režiji Sama Mendesa, ki gledalcem odpre košček kaotičnega zasebnega sveta prebivalcev navidez idiličnih predmestnih sosesk. Lester (Kevin Spacey, ki je za vlogo prejel tudi Oskarja) je nad življenjem razočaran možakar srednjih let, katerega vrhunec dneva predstavlja masturbiranje pod tušem. Njegova žena je bistveno bolj energična in samozavestna nepremičninska agentka, ki moža vara z njegovim poslovnim tekmecem, medtem ko je najstniška hči Jane tipična vase zaprta upornica, ki sovraži vse na svetu, še posebej pa svoje starše. A glavnemu junaku se življenje obrne na glavo, ko se noro zaljubi v hčerino prijateljico in ga konkretno zadane kriza srednjih let; pusti službo, začne intenzivno telovaditi in kaditi marihuano. American Beauty se pred gledalčevimi očmi odvrti kot tragedija o izgubljenih iluzijah ameriških sanj, kjer ostanejo urejeni in lepi zgolj travniki pred hišami čustveno odtujenih in kronično disfunkcionalnih družin. Vendar film ni (preveč) zamorjen ali pridigarski, temveč žalostno zgodbo začini z ogromno črnega humorja, ki povsem sovpada z bridkim satiričnim nabojem, ki spremlja sicer intimno zgodbo o človeku, ki želi zaživeti na novo, vendar s tem postaja vse bolj patetičen in karikaturen. Režiser Mendes in scenarist Alan Ball uspeta ohraniti ravnotežje med dramo in komedijo, hkrati pa postrežeta s široko galerijo zanimivih likov (četudi so npr. Jane in njen fant Ricky precej nezanimiva v primerjavi z ostalimi), v katerih se bo prepoznal marsikateri gledalec. Nasploh je American Beauty zbadljiv in iskren portret morbidne rutinskosti moderne družbe, ki je v dirki za denar in materializem pozabila nase in na svoje moralne vrednote. Kljub mnogim prednostim pa je glavna napaka filma ta, da je bistveno manj pogumen kot si misli; še vedno imamo namreč opravka s prečiščeno hollywoodsko produkcijo, ki provocira z dobršno mero ziheraštva in previdnosti, da ta ne bi postala preveč kontraverzna. American Beauty si glede na zastavljeno tematiko ne upa preveč provocirati, je pa kljub temu izredno gledljiv in zabaven izdelek.

Ocena 4

The Matrix (1999) | "This FIlm Should Be Played Loud"

Verjetno je odveč poudarjati, da je The Matrix ob izidu postala velika uspešnica in obenem spremenila pravila igre v žanru akcijskih filmov. Vse, kar je sledilo po usodnem letu 1999, je želelo biti podobno pričujočemu akcionerju; kombinacija stiliziranega kung fu nasilja in eksistencialnih dilem o tem, koliko “resnična” je naša resničnost je bilo nekaj, kar je obnorelo tako kritike kot občinstvo. Naslovna matrica je bila zamišljena kot program, ki so ga po zmagi nad človeštvom izumili stroji z namenom ustvarjanja navidezne resničnosti za zasužnjene ljudi. V primežu te gigantske iluzije se znajde tudi heker Neo (Keanu Reeves), ki naveže stik s skrivnostno Trinity (Carrie Anne Moss) in Morpheusom (Laurence Fishburne), sicer člana odpadniškega gibanja, ki skuša uničiti matrico ter s tem oslabiti moč strojev. Glavnina filma sicer ni toliko posvečena boju med ljudem in stroji, temveč bolj Neovem samospoznavanju in sprejemanju usode mesijanskega bojevnika, ki bo povedel ljudstvo v zmago, njegova odisejada pa je pospremljena s cyberpunk estetiko, izpiljeno vizualno podobo in osupljivimi akcijskimi prizori, ki temeljijo na izročilu kung-fuja in premišljeni uporabi slow-motion tehnike. Kombinacija vseh teh elementov deluje presenetljivo dobro in ustvari intelektualni blockbuster, ki gledalca polni z adrenalinom kot tudi natrenira njegove male sive celice. Pa vendar je The Matrix primer filma, kjer stil občutno prevladuje nad vsebino in ni niti približno tako inteligenten in premeten kot mu mnogi priznavajo; če pustimo ob strani nekoliko leseno igro, za lase privlečene zaplete in neprepričljivo romanco med Neom in Trinity, je glavna težava filma ta, da zelo površno in poenostavljeno obrazloži svoj koncept, kar sproži cel kup vsebinskih lukenj in neodgovorjenih vprašanj. Tako ni nikoli pojasnjeno, kakšne negativne posledice pusti matrica na ljudeh in kaj točno želijo uporniki proti strojem doseči s svojim odporom, glede na to, da se film odvija v povsem uničeni postapokaliptični prihodnosti z minimalnimi pogoji za preživetje, ki pa jih matrica ponuja. The Matrix je vsekakor nadpovprečno dober akcijski spektakel, katerega globino in kompleknost pa je treba jemati z močno rezervo.