Jon Stewart je trenutno eden najbolj pikrih, odrezavih in simpatično jeznih satirikov in političnih komentatorjev, zato se je težko upreti gledanju filma, kot je Irresistible. V času, ko je filmska satira postala podložnica sluzaste politične korektnosti, hollywoodskega salonskega aktivizma in površinskih razumevanj kompleksnih političnih vprašanj, se zdi, da bi Stewart s filmom, ki se v enaki meri norčuje tako iz demokratov kot republikancev, prinesel nekaj potrebne svežine v ideološko razdeljeno okolje, kot so ZDA. V filmu spremljamo prigode demokratskega stratega, ki je mnenja, da levi politični pol izgublja stik z volilci iz “preproste” ruralne Amerike, zato se odpravi v majhno mestece, ki je pretežno desno orientirano in prepriča lokalnega kmetovalca in nekdanjega marinca, da bi na prihajajočih županskih volitvah kandidiral kot demokratski kandidat. Kot že rečeno; Irresistible svoje pikado puščice meče tako v levo kot desno stran in skuša gledalca prepričati, da sta obe politični opciji enako skorumpirani, površinski in oportunistični in da je v osnovi politični cirkus res samo to… cirkus brez repa in glave. Sliši se vzpodbuno, vendar pa se žal Irresistible izkaže za precejšnjo brco v temo, saj zgreši skoraj vse cilje, ki si jih zastavi; kot satira ne premore nobenega ugriza, saj obtiči v precej shizofreni situaciji, ko se skuša norčevati iz demokratov in republikancev, hkrati pa se močno boji, da bi koga od njih (preveč) užalila. Zato smo namesto inteligentnih in ostrih šal deležni najbolj lenobnega humorja, zaradi katerega je sicer vedno zabavnega Steva Carella tokrat prav težko gledati, saj se trudi iz vsega skupaj potegniti največ, kar se da, vendar žal brez uspeha. Kar pa je še toliko huje; film je dolgočasen in niti enkrat ne uspe gledalca zmotivirati, da bi mu moralo biti mar za samo zgodbo in njene like. Irresistible je tako eno največjih filmskih razočaranj letošnjega leta.