Vid Šteh

Clint Eastwood se je kot režiser že večkrat izkazal z raznolikim izborom filmov; od glasbenih biografij (Bird), vesternov (Unforgiven), športnih dram (The Million Dollar Baby) pa vse vojnih spektaklov (Flags of Our Fathers, Letter from Iwo Jima). Toda navkljub temu se zdi, da se Eastwood (poleg vesternov) najbolj domače počuti v žanru temačnih kriminalk, zato ni presenetljivo, da se je leta 2003 lotil filmske adaptacije kompleksnega in na trenutke že kar neizprosno realističnega romana Mystic River priljubljenega pisca Denisa Lehana. Tako v njem kot v filmu spremljamo življenja treh nekdanjih prijateljev Jimmyja, Seana in Dava, ki jih že v ranem otroštvu prizadane tragedija (Dava ugrabi serijski posiljevalec otrok), v dobi odraslosti pa se tragična preteklost ponovi, le da je tokrat žrtev Jimmyjeva 19 – letna hčerka, ki jo najdejo umorjeno. Film se sicer vrti okoli preiskave dekletinega umora, ki jo vodi zdaj odrasli detektiv Sean, toda to je zgolj ena od mnogih plasti, ki jo izdelek ponuja. Pod površjem se namreč skriva mračna, brutalna in navkljub temu emocionalna drama o ranjenih ljudeh, ki prebolevajo travme iz preteklosti ali pa se skušajo oprati krivde za mnoge storjene napake, nauk zgodbe pa je povsem; če s preteklostjo ne obračunaš, se bo ta vrnila in pustila še hujše posledice. Mystic River je Eastwoodova velika filmska mojstrovina, ki zna biti zaradi težke tematike in vse prej kot črno-belih likov za gledalca zelo naporna, vendar pa hkratu tudi zelo hvaležna. Eastwood uspe ohraniti visok nivo suspenza, hkrati pa poskrbeti za natančne psihološke portrete glavnih junakov, ki jih fenomenalno odigrajo Sean Penn, Kevin Bacon in Tim Robbins (še posebej Robbins je skriti dragulj filma), presenetljivo razpleti in odprt konec, ki še dodatno izpostavi dejstvo, da v življenju včasih ne obstajajo enostavne rešitve težav, pa bodo še bolj navdušili filmske sladokusce. Na samem vrhu najboljših Eastwoodovih režijskih podvigov.

Avtomobil že dolgo časa v očeh mnogih ni zgolj prevozno sredstvom, ampak tudi simbol moči, hitrosti in dominance. Tega se je tudi zavedal tudi največji ameriških proizvajalec avtomobilov Ford, ki se leta 1963 odloči izdelati najboljši dirkalnik na svetu in z njim sodelovati na sloviti 24 – urni dirki Le Mans v Franciji, za tvegan podvig pa rekrutira mehanika in nekdanjega dirkača Carrola Shelbyja ter vročekrvnega Kena Milesa. To prelomno obdobje v zgodovini Forda, ki je bilo med drugim zaznamovano z močnim rivalstvom z italijanskim konkurentom Ferrarijem, kronološko predela epska športna biografija Ford v Ferrari režiserja Jamesa Mangolda, ki jo lahko uvrstimo za enega od njegovih najboljših filmov v karieri. Gre za prvorazredno visokooktansko pustolovščino, ki vsaj na prvi pogled ne obljublja ničesar razburljivega, vendar pa Mangoldu uspe z enako mero avtentičnosti kot tudi filmske dramatičnosti izpostaviti tiste vrednote, ki so v športu že od nekdaj v ospredju; tveganje, preizkušanje lastnih zmogljivosti in osvajanje osnov timskega dela, hkrati pa se tudi kritično obregne ob delovanje velikih podjetij, ki športne zmogljivosti enačijo z bitkami za lasten ego (nenazadnje bi celotno zgodbo o rivalstvu med Fordom in Ferrarijem označili za spopad državnih egov), medtem ko v ozadju zmage beležijo tisti, ki bolj kot za zmage živijo za adrenalin in dokazovanje lastnih zmogljivosti. Ford v Ferrari vse to zapakira v izredno zabaven, napet in navkljub dolžini dveh ur in pol izredno hiter dirkaški spektakel z vznemirljivimi akcijskimi prizori, ki pa zavoljo odličnih igralskih predstav Matta Damona in Christiana Bala uspe najti dovolj časa za razvoj osebne drame, ki nam še dodatno približa osrednje like. Ford v Ferrari je tako kot dosežki Shelbyja in Milesa veličastno zmagoslavje, ki z dvignjeno glavo prestopi ciljno črto in za seboj pusti na gledalcih izredno močan vtis.