Priljubljeni slovenski pisatelj Mate Dolenc je v svojih številnih literarnih delih pogosto nesramežljivo razgaljal svojo strast do domačega morja, ki pa se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Agresivni turizem, naraščujoče gomile plastike v morju in ogroženo povodno življenje so postali del našega krutega vsakdana in Dolenčevo zaskrbljenost nad tem je moč izluščiti tudi v dokumentarnem filmu iOtok, pri katerem je pisatelj sodeloval z Miho Čelarjem, enim od verjetno najbolj dejavnih domačih dokumentaristov. Otožni, zasanjani in poetični film razgali zgodbo o žalostni usodi hrvaškega otoka Biševo, ki je zadnja leta postal tarča nečimrnega turbokapitalističnega turizma, zato se njegovi redki prebivalci prizadevajo za ustanovitev mestnega odbora, ki bi otok zaščitil pred njegovim dokončnim uničenjem. Dokumentarec prepričljivo in natančno izpostavi kontrast med umirjenim ritmom vsakdanjika introvertiranih in tradicionalno usmerjenih otočanov, ki si želijo zgolj v miru živeti ter lokalnimi oblastmi, ki mislijo zgolj na hiter dobiček, ves čas pa se zdi, da sta empatija in razumen dialog potisnjena v ozadje in da je končni razplet zgodbe žal že vnaprej znan. Čelar postreže z nemalo prečudovitih kadrov narave otoka Biševo in nas z beleženjem vsakdana prebivalcev subtilno opomni, kaj vse je ogroženo zaradi človekove želje po zaslužku, k še večjem poetičnem izrazu pa prispevajo Dolenčevi monologi o morju in njegovi vse bolj ranljivi naravi. Sicer je tematsko podobnih dokumentarcev ogromno in iOtok s tega vidika ne razkriva ničesar novega, vendar pa to tudi ni namen izdelka. Namen je gledalca opomniti, kam plove naš nor svet in da človeštvo naravne lepote še vedno jemlje za nekaj, kar mora obstajati iz golega razloga, da prinaša dobiček. Koliko dolgo še?
