iOtok (2018)

Rezultat iskanja slik za iotok

Rating: 7.5 out of 10.

Priljubljeni slovenski pisatelj Mate Dolenc je v svojih številnih literarnih delih pogosto nesramežljivo razgaljal svojo strast do domačega morja, ki pa se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Agresivni turizem, naraščujoče gomile plastike v morju in ogroženo povodno življenje so postali del našega krutega vsakdana in Dolenčevo zaskrbljenost nad tem je moč izluščiti tudi v dokumentarnem filmu iOtok, pri katerem je pisatelj sodeloval z Miho Čelarjem, enim od verjetno najbolj dejavnih domačih dokumentaristov. Otožni, zasanjani in poetični film razgali zgodbo o žalostni usodi hrvaškega otoka Biševo, ki je zadnja leta postal tarča nečimrnega turbokapitalističnega turizma, zato se njegovi redki prebivalci prizadevajo za ustanovitev mestnega odbora, ki bi otok zaščitil pred njegovim dokončnim uničenjem. Dokumentarec prepričljivo in natančno izpostavi kontrast med umirjenim ritmom vsakdanjika introvertiranih in tradicionalno usmerjenih otočanov, ki si želijo zgolj v miru živeti ter lokalnimi oblastmi, ki mislijo zgolj na hiter dobiček, ves čas pa se zdi, da sta empatija in razumen dialog potisnjena v ozadje in da je končni razplet zgodbe žal že vnaprej znan. Čelar postreže z nemalo prečudovitih kadrov narave otoka Biševo in nas z beleženjem vsakdana prebivalcev subtilno opomni, kaj vse je ogroženo zaradi človekove želje po zaslužku, k še večjem poetičnem izrazu pa prispevajo Dolenčevi monologi o morju in njegovi vse bolj ranljivi naravi. Sicer je tematsko podobnih dokumentarcev ogromno in iOtok s tega vidika ne razkriva ničesar novega, vendar pa to tudi ni namen izdelka. Namen je gledalca opomniti, kam plove naš nor svet in da človeštvo naravne lepote še vedno jemlje za nekaj, kar mora obstajati iz golega razloga, da prinaša dobiček. Koliko dolgo še?

Judy (2019)

Povezana slika

Rating: 7 out of 10.

Judy Garland je bila filmska zvezda, ki je odraščala dobesedno pred kamerami in za to plačala (pre)visoko ceno. Prvič je nastopila kot igralka pri komaj dveh letih in pol, pod žaromete pa jo je postavila vloga deklice Dorothy v fantazijskem muzikalu The Wizard of Oz iz leta 1939, vendar pa so se sočasno z njenim uspehom začele pojavljati tudi prve osebne stiske. Garlandova je bila prisiljena ne zgolj igrati, ampak živeti vlogo popolne in srečne deklice, po kateri bi se zgledovale vse njene vrstnice, kar pa je posledično vodilo v težave s prehranjevanjem, nizko samozavestjo in zlorabe s strani požrešnih šefov velikih filmskih studiev. Biografska drama Judy se sicer zgolj bežno dotika omenjenega obdobja, saj se povečini osredotoča na zadnje mesece življenja Garlandove, ko se je ta pri 47. letih odpravila v London, da bi izpeljala serijo razprodanih pevskih koncertov, ob tem pa se sooča tudi z občutkom minljivosti njene slave, finančnimi in zdravstvenimi težavami ter neizprosnem bojem za skrbništvo nad svojima otrokoma. Film režiserja Ruperta Goolda je izredno očarljiv, spoštljiv in čustveno intenzive poklon Garlandovi, ki jo fenomenalno upodobi Renee Zellweger, hkrati pa izdelek uspe prepričljivo in z ravno pravšnjo mero hollywoodskega sentimentalizma izluščiti ključne trenutke njene kariere oz. osebne dileme, s katerimi se lahko do določene mere poistoveti vsak izmed nas. A filmov na temo pasti, ki jih prinaša življenje (pre)mladih zvezdnikov in kako se slednji soočijo s spoznanjem, da je njihova zvezda ugasnila, je ogromno in težko bi rekli, da Judy na vsebinski ravni predstavi kaj novega in še nevidenega. Poleg tega pa se zdi, da film klecne pod težo lastnih (pre)velikih ambicij in zato določene dele zgodbe pustil rahlo podhranjene (še posebej Judyjine zakonske težave). A nobena napaka ni usodna, da gledalec v filmu ne bi užival, saj je ta izredno gledljiv, šarmanten, energičen in tudi humoren, presunljiva igra Zellwegerjeve pa doda še toliko več razlogov za vsaj enkratni ogled. Judy je povsem standardna biografija, ki pa uspe znova opozoriti na tragična ozadja odraščanja mladih filmskih zvezdnikov pred kamerami sveta.