Terminator je ena od tistih franšiz, ki ne bi smela nikoli postati franšiza, še posebej, ker je drugi del z naslovom Judgement Day zaključil zgodbo o prihodnji vojni med stroji in ljudmi, katere osrednja figura je voditelj človeškega odporniškega gibanja John Connor. Vsa nadaljna poglavja v franšizi so bila nepotrebna in namenjena zgolj hitri finančni molži na račun (sicer upravičeno nepozabne) nostalgije. Hkrati se zdi, da je Terminator franšiza, ki jo idejno osiromašeni Hollywood na vsake toliko časa obudi, da bi preveril, če je občinstvu zanjo še mar. In četudi bi najnovejše poglavje Dark Fate finančno pogorelo, ste lahko prepričani, da bo čez nekaj let v kina znova prišel novi film iz omenjene franšize. Skratka; Terminator je franšiza, ki se vedno znova vrača v našo zavest, čeprav se je za večino ljudi zgodba končala leta 1991 z zgoraj omenjeno uspešnico Jamesa Camerona. V primeru filma Dark Fate se je sprva zdelo, da morebiti ne bo izpadel tako nepotrebno kot prejšnja tri poglavja v franšizi; režijo je prevzel Tim Miller, sicer najbolj znan po superherojski uspešnici Deadpool, film je bil vsebinsko začrtan kot neposredno nadaljevanje Cameronovih uspešnic, v franšizo pa sta se vrnila sicer v prejšnjih filmih že večkrat prisotni Arnold Schwarzenegger in sveža povratnica Linda Hamilton kot nepozabna Sarah Connor, vlogo producenta pa je prevzel sam Cameron. Zdelo se je, da bo Dark Fate morebiti uspel upravičiti svoj obstoj v Terminatorjevi franšizi. Žal se izkaže, da je Dark Fate še eno nepotrebno, nevzdušno, dolgočasno in brezidejno poglavje v franšizi, ki skuša gledalca zamotiti z nostalgičnimi bombončki in ga odvrniti od spoznanja, da gleda povsem generičen in pozabljiv akcijski blockbuster. Film se tako močno zanaša na nostalgijo, da prekopira zaplet iz prvega filma, le da namesto suspenza in temačnosti postreže z vrtiljakom neprepričljivih posebnih učinkov in nepotrebnimi družbenimi komentarji na račun feminizma, gradnje zidu na meji z Mehiko in nasilnega ravnanja ameriških oblasti z ilegalnimi priseljenci. Da ne bo pomote; vse te tematike je dandanes več kot dobrodošlo obravnavati, toda v okviru franšize Terminator nimajo nekega razloga za obstoj, še posebej če so namenjene zgolj negovanju pokroviteljskega odnosa do novih “zakonov” v Hollywoodu, prestolnici kaviar levičarstva. Odnos med človekom in strojem, ki je bila osrednja tema prvih dveh filmov, je tu omenjen zgolj mimogrede, je pa več časa namenjenega poudarjanju, da bodo ženske nosile hlače v novi vojni proti strojem. In če Hamiltonovo (edina svetla točka filma) v vlogi Sarah brez težav sprejmemo v takšni funkciji, saj si je to tudi prislužila, je večja težava z glavno junakinjo Dani, dekletom iz Mehike, ki bo v prihodnosti postalo vodja odpora proti strojem, čeprav je osebnostno dolgočasna in tekom zgodbe ne stori ničesar, kar bi nas prepričalo, da je vredna tega naziva. A tudi če odmislimo te nadležne družbene komentarje, je Millerjev film okužen z nevznemirljivi akcijskimi prizori, patetičnim zlikovcem in splošnim občutkom, da nam je za vse skupaj pred nami malo mar. Dark Fate je tako še en dokaz, da bi morali hollywoodski kravatarji franšizo Terminator naposled pustiti pri miru. Pa je žal ne bodo.
