Vid Šteh

Preboj je še en prispevek k domačemu žanrskemu filmu, saj gre za prvi partizanski film, posnet v samostojni Sloveniji. Takšne vrste film zahteva ogromno tehnične spretnosti in poznavanja žanrskih pravil, prav tako pa se je ob današnji vroči politični klimi težko izogniti očitkom, da se za partizanstvo zanimajo samo radikalni levičarji, ki želijo predvsem mlade zastrupljati s “komunistično ideologijo”. Preboj ni takšne vrste film; gre za resnično zgodbo o 500. partizanih, ki v zadnjih mesecih vojne na begu pred več kot 12.000 nemškimi vojaki obtičijo na visokogorski planoti Menina planina in so podvrženi hudemu mrazu, lakoti in še posebej padcu morale. In sredi tega nemogočega položaja je komandant Franc Sever Franta prisiljen prevzeti odgovornost za preživele partizane in jih varno pripeljati nazaj v dolino. Kot že rečeno; Preboj ni političen film, ki bi gledalcu vsiljival določeno ideologijo ali pa manipuliral z zgodovinskimi dejstvi, da bi prikazal zgolj eno plat resnice. Gre za preprosto intimno zgodbo o ljudeh, ki morajo preživeti v nemogočih razmerah, pri tem pa se morajo zanašati na mnogo več kot herojske ideale in ideološke floskule. Hkrati je zgodba o preboju na Menini planini simbolični prikaz vseh vrednot partizanskega boja (tovarištvo, zvestoba in požrtvovalnost) in film vse to uspe prikazati na subtilen in nevsiljiv način. A film prepriča tudi s tehničnega vidika; je čudovito posnet, akcijske scene so presenetljivo impresivne in realistične, igra na zelo zadovoljivem nivoju in sami občutki brezizhodnosti ter obupa so dobro zajeti v pogosto hladni in temačni atmosferi. Film ima sicer nekaj napak (Rok Vihar je v vlogi nacista precej karikaturen, na trenutke pa zna zgodba zaviti v območje sentimentalnosti), a nobena ni tako usodna, da bi pokvarila splošni zadovoljiv vtis, ki ga Preboj pusti pri gledalcu. Nenazadnje gre za zgodbo o vrednotah, ki jih ne smemo nikoli pozabiti.

The Nightingale za mnoge ljubitelje filma predstavlja težko pričakovano vrnitev avstralske režiserke Jennifer Kent, ki se je leta 2014 proslavila z mojstrsko psihološko srhljivko The Babadook. V pričujočem filmu nimamo več opravka z nadnaravno grozo, ampak z nečim, kar požene mnogo več strahu v naše kosti; s človekom. The Nightingale je okrutni western, postavljen v avstralsko divjino 19. stoletja, kateri vladajo sadistični mačizem, seksizem, medrasni konflikti ter nasilje, ki je za mnoge ljudi edino sredstvo za dosego cilja. Zgodba filma je navidez preprosta; irski zapornici Clare skupina avstralskih vojakov hladnokrvno umori moža in otroka, zato se dekle odpravi skozi neusmiljeno tazmansko divjino, da bi maščevala njuno smrt. Na prvi pogled se zdi, da imamo opravka s še eno predvidljivo zgodbo o maščevanju, toda The Nightingale že znanemu konfliktu doda nove dimenzije in poglede, ki razgaljajo pogosto žalostno resnico našega vsakdana; da nastalih krivic včasih ni moč popraviti s preprosto miselnostjo oko za oko, zob za zob. Clareino potovanje skozi umazan in nasilen svet je sicer res sprva vodeno preko želje po maščevanju, vendar pa Kentova gledalca kmalu postavi pred dejstvo, da še tako krvavo povračilo ne bo izbrisalo psihološke škode, ki ostane na žrtvi. In četudi je film umazan, brutalen, pogosto brezizhoden in fatalističen, se pod vsem tem skriva navdihujoče sporočilo o pomembnosti ohranitve dostojanstva in čuta za humanost (ni naključje, da petje predstavlja enega od osrednjih motivov filma). The Nightingale je nedvomno še eno zmagoslavje za avstralsko mojstrico filma, ki znova dokaže, da razume kompleksne teme kot sta rasizem in šovinizem na bistveno bolj zrel način kot polikane hollywoodski kaviar liberalci brez stika z realnostjo. Vrhunska igra (Aisling Franciosi bi si za svoj pretresljiv nastop zaslužila oskarja), čudovita fotografija, surovo realističen prikaz umazane avstralske pretelosti ter ganljiva poetičnost naredijo iz filma The Nightingale še eno mojstrovino, ki dokaže, da je prihodnost sedme umetnosti v ženskih rokah.