Hollywood se že lep čas trudi, da bi v filme vnesel pozitivna sporočila o ženski moči ter relavantnostni feminizma kot progresivnega gibanja. Žal ista tovarna (filmskih) sanj le redko uspe prestaviti omenjene tematike na prepričljiv in iskren način, saj jo bolj kot raziskovanje zanima forsiranje enostranskih političnih sporočil in poenostavljeno portretiranje realnega položaja žensk v sodobni družbi. Na tem mestu bi lahko bila drama Skate Kitchen obravnavana kot vzoren primer filma, ki obravnava položaj žensk v strogo moški skaterski subkulturi. Glavna junakinja je osamljena najstnica Camille, ki obožuje rolkanje in se tekom vročega poletja spoprijatelji s skupino ženskih skaterk, hkrati pa spre s svojo zaščitniško materjo in spozna prvo ljubezen, vendar ne brez posledic, s katerimi se sooča vsak najstnik v fazi odraščanja. Skate Kitchen odlikuje predvsem razumevanje obravnavane subkulture, kjer ni prostora za stereotipne like, sentimnetalnost, pocukran prikaz resničnosti ter nevmesnih političnih podtonov. Režiserka in scenaristka Crystal Moselle več kot očitno razume tudi, kako se najstniki obnašajo in govorijo (sleng je pri skaterjih še posebej pomemben in tega film izvrstno ujame), hkrati pa na zanimiv način prikaže vsakdanjik skaterjev, saj tega zaznamuje z atraktivnimi prizori skatanja po raznolikih in slikovitih lokacijah. Skate Kitchen tako ni samo eden od najbolj prepričljivih filmskih prikazov skaterske kulture, ampak tudi ganljiva in z melahnolijo napolnjena zgodba o težavnem odraščanju.

Ocena 5

Dobrodošli v drugo polovico 90 let. Uporniška subkultura grunge je s samomorom Kurta Cobaina izgubila svojega idola, glasbena industrija išče novo senzacijo za jezne najstnike in generacijski razkol med starši in njihovimi otroci ne bi mogel biti bolj očiten. Glasbena drama o odraščanju No Alternative prikazuje zgodbo brata in sestre, ki sicer živita v urejeni predmestni družini, toda realna slika je vse prej kot idilična; on ne želi slediti očetovim zahtevam po študiranju prava in prihodnost vidi v formiranju grunge skupine, medtem ko je ona podvržena verižnemu jemanju antidepresivnih zdravil, v prostem času pa želi uspeti kot bela raperka, ki se posmehuje stereotipom hip hop kulture. S prepletanjem njunih težavnih usod režiser in scenarist William Dickerson naslika avtentičen, prepričljiv in iskren portret generacije X, ki je iz pomanjkanja perspektive oz. alternative ustvarila nekaj, kar njenemu življenju daje nek globji smisel. Dickerson uspe pokazati dobršno mero razumevanja za uporniški duh tistega časa, ki je pogosto napačno razumljen kot praznoglavo šopirjenje razvajene mularije. Daleč od tega; No Alternative nazorno prikaže, da mlade v 90. letih ni uničila jezna glasba, ampak pomanjkanje toplih medčloveških odnosov ter siljenje v to, da moraš v življenju igrati različne vloge, s katerimi se nikoli ne boš poistovetil. Odlične igralske predstave, idealna kombinacija humorja in drame, privlačna glasba in iskren duh naredijo iz filma pravi užitek, četudi se proti koncu zdi, da bi zgodba potrebovala nekoliko več razvoja in poglobljenega konflikta. Grunge je mrtev, naj živi grunge.

Ocena 4