Dogman (2019)

Dogman': Cannes Review | Reviews | Screen

Rating: 8.5 out of 10.

Film se lahko poveže z gledalcem na vse možne načine, včasih pa je le dovolj, da ima prvi preprosto zgodbo o preprostih ljudeh, ki se znajdejo v ne ravno preprostih situacijah. Na tak način bi lahko opisali italijansko kriminalno dramo Dogman, ki pripoveduje zgodbo o Marcellu, negovalcu psov iz obmorskega mesteca, hkrati pa naskrivaj preprodaja drogo in se druži z lokalnim nasilnežem Simoncinom. Ko slednji oropa trgovino njegovega dobrega prijatelja, se Marcello, ki je pri ropu posredno sodeloval, odloči zaščititi Simoncina in zato krene v zapor, leto dni kasneje pa se vrne na prostost z maščevanjem v srcu. Dogman je vzoren primer italijanskega filmskega realizma, ki temelji na izrazito naturalistični igri ter izogibanju melodramatičnim zapletom; pričujoči film ne bi mogel biti bolj približan resničnosti, ki nas obdaja, zato ne preseneča, da se gledalec nemudoma poveže z glavnim junakom, ki je v osnovi povprečen predstavnik delavskega razreda, zato je tudi njegov postopen padec v brezno nasilja in maščevalnosti toliko bolj čustven in pretresljiv. Režiser in scenarist Matteo Garrone prepriča s preprostimi širokimi kadri razpadajočega industrijskega mesta, ki uspejo zajeti ozračje zgodbe, majhnim številom stranskih likov, ki so vsi po vrsti dobro razviti ter nekaterimi ganljivimi prizori glavnega junaka, ko ta nasilje ter surovost nadomesti z ljubeznijo bodisi do svoje hčerke ali pa štirinožnih ljubljenčkov. Dogman je dokaz, da za odličen film ni potrebna grandiozna zgodba o ljudeh, ki spreminjajo svet. Včasih je že dovolj, da spremljamo življenja ljudi, ki enostavno želijo preživeti in hkrati najti smisel v svetu kaosa in nasilja.

The Countess (2009)

Rating: 7 out of 10.

Zloglasna madžarska grofica Elizabeth Bathorý (1560 – 1614) je svoje življenje končala kot na trohnenje v zazidani ječi obsojena zločinka, pa vendar je njen lik skozi stoletja pridobil mitske razsežnosti in dandanes se ta pojavlja v praktično vseh oblikah umetnosti; od literature, slikarstva, glasbe in vse do filma. Bathorý, ki je veljala za izredno odločno, samosvojo in med ljudmi sprva spoštovano grofico, se je v zgodovino zapisala kot najbolj znana ženska serijska morilka, ki je med letoma 1585 in 1609 po neuradnih poročil umorila več kot 650 mladih deklet, menda zato, ker je s kopanjem v njihovi krvi skušala ohraniti mladostniški videz. Zgodba Bathorý je po svoje zgodba marsikatere ženske, ki je za dosego lepotnega ideala in v strahu pred staranjem pripravljena žrtvovati vse, tudi ljudi okoli sebe. Tega se zaveda tudi film The Countess režiserke in glavne igralke Julie Delpy, ki se distancira od mističnega razgaljanja lika grofice in namesto tega postreže z realističnim portretom ženske v srednjih letih, ki postane žrtev lastnih obsesij o človeški lepoti in se pri tem spremeni v okrutno morilko. Srčika celotnega filma, ki se sicer lahko pohvali z zavidljivo produkcijo, kompetentno režijo, čudovito temačno fotografijo ter pristnim morbidnim vzdušjem, je kakopak magnetna igra Delpyjeve, ki je kot grofica Bathory preprosto fantastična. Igralka brez težav zajame vse plasti grofičine kompleksne osebnosti in pri gledalcu tako zbuja grozo kot sočutje. Film je v določenih resda nekoliko površinski (predvsem v prikazu odnosa med Bathorý in njenim ljubimcem) in mine nekoliko prehitro, toda kot celota je The Countess fascinanten vpogled v enega najbolj zloveščih umov vseh časov.