Persona (1966)

Povezana slika

Rating: 9 out of 10.

Švedski filmar Ingmar Bergman je slovel po svojem raziskovanju filma kot medija in se posluževal za svoje čase precej drznih in nekonvencionalnih eksperimentov, ki so zrasli v klasike sedme umetnosti. Eden od teh filmov je tudi Persona, skrivnostna psihološka drama z navidez dokaj preprosto zgodbo; mlada medicinska sestra Alma (režiserjeva muza in nedavno preminula Bibi Andersson) je zadolžena za skrb gledališke igralke Elisabeth (Liv Ullmann), ki se nekega odloči nehati govoriti. V upanju, da bo njuna terapija uspešna, se dvojica preseli v počitniško hišo ob morju, vendar pa kmalu po njunem prihodu med ženskama izbruhne močan psihološki konflikt. Persona je film, ki je tudi po mnogih letih še vedno predmet obravnav, zato se moja malenkost ne bo hvalila, da je docela razumela njegovo poanto (če ta sploh obstaja). Podobno kot pri Davidu Lynchu, se zdi, da je tudi glavna odlika Bergmanovih filmov ta, da je potovanje pomembnejše od cilja in da te včasih lahko navduši nekaj, kar ne razumeš. Gre za večplasten, izrazito simbolističen, kompleksen in za 60. leta precej brutalen film, ki se nesramežljivo dotika tematik seksualnosti, abortusa in družbene neprilagojenosti, zaradi katerih je posameznik zreduciran na igranje vlog in zanikanje lastnih želja. Privlačno skrivnostna atmosfera, odlična igra tako Anderssonove kot Ullmannove, inovativni pripovedni prijemi ter brezkompromisna Bergmanova režija naredijo iz filma Persona užitek za tiste, ki so vam blizu umetniški izdelki s težko vsebino, ki ponuja tisoč in eno interpretacijo. Eden od kreativnih vrhuncev Bergmanove kariere.

High Life (2019)

Rezultat iskanja slik za high life 2018

High Life je prvi angleško govoreči film francoske filmarke Claire Denis, vendar ob tem ni moč pričakovati hollywoodsko sproducirane limonade, kot se v podobnih situacijah prepogosto zgodi. Tokrat imamo opravka s filmom, ki ne sklepa kompromisov in gledalca povleče v temačen svet zunaj zemeljske orbite, kjer je skupina obsojenih kriminalcev podvržena bizarnim eksperimentom z namenom kreiranja umetne oploditve. Prvo, kar pri filmu najbolj pade v oči, je njegova hkrati strašljiva kot fascinantna vizualna podoba, ki se zgleduje po estetiki ruskega mojstra Andreia Tarkovskega, čeprav bi bilo krivično trditi, da Denisova omenjenega filmarja imitira. Če povem bolj po domače; High Life je vizualna poslastica, ki jo je potrebno videti na velikem platnu, saj zgolj na ta način gledalec občuti grozljivo praznino in občudovanja vredno velikost sveta, na katerega so obsojeni glavni junaki. Denisova pa se kljub temu še bolj izkaže s kompleksno zgodbo, ki se dotika mnogim moralnih vprašanj, hkrati pa se preroško zazre v prihodnost, ki jo bo prej ko slej predstavljala tudi umetna oploditev. Igralska zasedba je majhna, vendar toliko bolj zapomljiva, še posebej Robert Pattinson, ki je že zdavnaj prerasel najstniško senzacijo Twilight ter Juliette Binoche kot psihotična znanstvenica, ki je za svoje cilje pripravljena kršiti vsa moralna pravila. Počasni tempo in nekatere gnusne podobe verjetno ne bodo primerne za vsakogar, vendar pa je High Life film, ki bogato nagradi gledalčevo potrpežljivost.

Ocena +4