Če je Jeremy Saulnier s svojima prejšnjima filmoma Blue Ruin in Green Room uspel nemudoma osvojiti kritike in občintvo, je s svojim najnovejšim izdelkom, dramatičnih neo westernom Hold the Dark nekoliko manj uspešen, vsaj če sodimo po precej mešanih odzivih nanj. A ironija je nanesla, da je Saulnier tokrat posnel svoj najbolj ambiciozen, vsebinsko dovršen in provokativen, vizualno čudovit in tehnično izpopolnjen film. Hold the Dark je namreč zgodba o ljudeh, ki so se prisiljeno soočiti s krutostjo narave in v sebi prebuditi zver, kar pogosto vodi do slabih, neracionalnih odločitev. To na lastni koži občuti pisec knjig o vedenju volkov, ki se odpravi v hladno divjino Aljaske, da bi našel fantka, katerega naj bi ugrabili volkovi. Kar sledi, je nepredvidljiv in okruten tornado nasilja, temačnosti in padca v brezno norosti, kjer logično razmišljanje in empatija ne obstajata več. Saulnier gledalca razvaja s prečudovitimi posnetki aljaške divjine ter izpostavljanje kontrastov med naravo človeka in zveri, v tem primeru volkov, ki niso prikazani kot divje živali v boju za obstanek, ampak se zdi, da jih želi zgodba na nek način humanizirati. To je precej smiselno, saj je človek v tem filmu nasilen, okruten, neracionalen in mu ubijanje predstavlja vsakdanjo rutino. Verjetno ni treba poudarjati, da film zaradi izrazito temačnega tona in dokaj depresivnega portreta človečnosti (oz. njene odsotnosti) ne bo pogodu vsakomur, dodatno pa še zna zamoriti dolžina skoraj dveh ur, ki lahko občutljivejšim gledalcem predstavlja pravo agonijo. A okusi so pač različni; Hold the Dark je odlično odigran, vsebinsko močan in vizualno atraktiven izdelek, njegov uspeh pa je povsem odvisen od gledalčevih pričakovanj.
