Vid Šteh

Po zmagoslavju s filmom The Dark Knight in med pripravami na sklepno poglavje v Batmanovi trilogiji si je Christopher Nolan vzel čas za realizacijo svojega najbolj ambicioznega filma, katerega je vneto razvijal skoraj deset let. Epski nadrealni triler Inception je plod Nolanove fascinacije nad močjo podzavesti v povezavi z zunanjo resničnostjo, kako prva deluje na človeka, hkrati pa se dotakne tudi nevarnosti, ko se posameznik nehote zapre v sanjski svet, v resničnost, ki je pogodu njegovim predstavam in idealom. Takšen je glavni junak filma Dom Cobb (Leonardo DiCaprio), nekakšen mentalni heker, ki ima sposobnost vdora v človekovo podzavest in kraje njenih najbolj intimnih skrivnosti, zaradi tega pa si nakoplje cel kup sovražnikov, edino odrešitev pa mu predstavlja sprejem verjetno najbolj tveganega posla v svoji karieri; implementacije umetno ustvarjenega spomina v podzavest, kar je definicija “popolnega” zločina. Film s sapo jemajočo vizualno podobo in domiselnostjo temelji na strukturiranju sanjskega sveta kot večnadstropne hiše, kjer posamezna etaža predstavlja določeno plast podzavesti, preskoki med njimi pa posameznika pahnejo v stanje, ko vse težje razlikuje med tem, kar je resnično in sanjami. Slednje tudi predstavlja osrednji konflikt tega izredno napetega, inteligentnega, odlično odigranega in ganljivega ZF trilerja, ki ob vsem razlaganju delovanja sanjskega sveta, atraktivnih akcijskih prizorih in nepredvidljivih zapletih ne pozabi na srce in spregovori o posameznikovi želji, da bi svoje idealne sanje prilagodil resničnosti oz. da bi ta postala “sanjska”. Nolan vse to zapakira v mojstrovino, ki daje gledalcu dovolj motivacije, da se prebije čez zapleteno zgodbo in odpre vrata novih svetov, za katere pred tem ni vedel, da sploh obstajajo. Inception je vratolomna, ambiciozna in epska, vendar v svojem bistvu izredno čustvena klasika žanra.

Navkljub ogromnemu uspehu filma Batman je bilo sprva malo verjetno, da bo za njegovo nadaljevanje na režijski stolček znova sedel Tim Burton, saj ta slovi kot avtor z ne pretirano pozitivnim odnosom do filmskih nadaljevanj. Pa vendar se je zgodilo ravno to; Batman Returns ni klasično nadaljevanje uspešnice iz leta 1989, ampak film, ki ga je moč gledati kot povsem samostojen izdelek, saj so navezave na prehodnika redke, pa še takrat ne igrajo pomembnejše vloge. A ključna razlika med obema filmoma je v tonu, ki je bil pri prvem Batmanu še lahkoten, skorajda teatraličen, medtem ko je nadaljevanje bistveno mračnejše, odraslejše, nasilnejše in skoraj neprimerno za mlajše gledalce. Razlog za to tiči v osrednjih treh zlikovcih, s katerimi Batman stopi v vojno; Danny De Vito je kot Pingvin naravnost ogaben sadist, Michelle Pfeiffer je kot Catwoman prototip sadomazo domine z močnim seksualnim apetitom, medtem ko je Christopher Walken kot pohlepni industrialec Max Schreck tako amoralen in diaboličen, da bi lahko mirne volje konkuriral Gordonu Gekku iz klasike Wall Street. To pa še ni vse; sama zgodba je precej bolj depresivna, temačna in moralno kompleksna, ki ne ponuja enostavnih rešitev za nikogar, še najmanj pa za Batmana. In ravno takšen brezkompromisen Burtonov pristop dvigne pričujoči film nad svojega predhodnika; ta si drzne biti provokativen, žgečkljiv (ne da bi ob tem izpadel ceneno) in noče igrati po hollywoodskih pravilih, še posebej, ker želi prikazati zlikovce v drugačni loči, kot nekakšne tragične figure, do katerih ob koncu celo čutimo obžalovanje. Batman Returns je zaradi mračnega tona in morbidne zgodbe nekoliko podcenjen film, še posebej danes, ko so filmi o superherojih nasičeni s prisilnim humorjem, površinsko vsebino in kičastimi podobami.