Zgodba se ponavlja kot pokvarjena plošča; Hollywood v svojem pomanjkanju motivacije za razvijanje nečesa izvirnega in / ali domiselnega se vedno znova zateka v preteklost in išče načine, da bi zaslužil s pomočjo cenene nostalgije. Zato ne preseneča, da se je nekomu zdela dobra ideja, da bi posneli “samostojno nadaljevanje” (karkoli že to pomeni) trideset let stare filmske uspešnice Twister, kjer se je skupina lovcev na tornade s pomočjo moderne tehnologije zoperstavila naravni katastrofi. Film je bil tipična hitropotrošniška zabava iz 90. let, polna žanrskih klišejev, lesenih dialogov in kričeče stereotipnih likov, četudi se je lahko pohvalila z vznemirljivimi akcijskimi prizori in kratkočasnim tempom. In identične prednosti / slabosti spremljajo tudi njegovo “nadaljevanje” Twisters v režiji Leeja Isaaca Chunga, ki se je gledalcem najbolj vtisnil v spomin s poetično priseljensko dramo Minari, tokrat pa se prvič spusti v vode bolj komercialno dostopnih filmov o naravnih katastrofah. Film s predhodnikom nima nobene povezave; dogajanje je tokrat postavljeno v Oklahomo, kateri grozi serija divjih tornadov, katere lahko zaustavita zgolj dve ekipi lovcev na tornade, ki ju vodita zagnana meteorologinja (Daisy Edgar-Jones) in spletni zvezdnik (Glen Powell). Glavna odlika filma Twisters so kakopak vzdušni in napeti akcijski prizori naravnega opustošenja in hiter tempo, zgodbo pa kompetentno vodita všečna Edgar-Jonesova in Powell, ki sicer znova igra zanj tipično vlogo gobezdavega šarmerja. Na vseh ostalih ravneh je film – v najboljšemu primeru – boleče povprečen; Chung kopiči en zoprn kliše za drugim, dogajanje pogosto kvari osladna country glasba, zgodba se shizofreno jemlje resno, hkrati pa ves čas zateka k serviranju absurdnih neumnostih, vsak dogodek v filmu pa ne bi smel predstavljati večjega presenečenja, saj se Twisters drži preverjene formule kot pijanec plota. Neškodljivo poletno razvedrilo, več od tega pa ne.

Zdi se ironično, da je kariera ameriškega komika Eddieja Murphya doživela vzpon in padec s filmoma, ki pripadata isti franšizi; govora je namreč o akcijski komediji Beverly Hills Cop, ki je leta 1984 postala velikanska finančna uspešnica in postavila Murphyja na svetovni zemljevid, le deset let kasneje pa je bistveno slabše sprejeti tretji del Beverly Hills Cop 3 predstavljal začetek zatona Murphyjeve igralske kariere. Zato je moč razumeti, zakaj so se načrti za novo nadaljevanje vlačili po hollywoodskih hodnikih skoraj tri desetletja; franšiza že dolgo časa ni bila komercialno privlačna za občinstvo, katerega generacija so se zamenjale, Murphy pa prav tako velja za idola t.i. “boomer” generacije. Navkljub temu smo letos vendarle deležni četrtega dela franšize Beverly Hills Cop: Alex F., kjer se poleg Murphyja vrne večina stare igralske zasedbe (Paul Reiser, Judge Reinhold, John Aston in Bronson Pinochet), večno problematični policijski detektiv Alex Foley pa mora tokrat združiti moči s svojo odtujeno hčerko, sicer ambiciozno odvetnico, ki stopi na prste sindikatu pokvarjenih policistov. Na prvi pogled se zdi, da pričujoči film sledi trendu modernih nadaljevanj filmov iz 80. in 90. let, ki so (pre)nasičena s politično korektnostjo in nezmožnostno razumevanja zmagovalne filme predhodnikov, toda na srečo se izkaže, da je Beverly Hills Cop: Alex F. ne zgolj izredno simpatičen poklon starošolskim akcijskim komedijam, ampak tudi Murphyjeva vrnitev v formo, kjer znova dokaže, zakaj je nekoč veljal za enega najboljših komikov na svetu. Če se potrudi, lahko postreže z izredno energično in duhovito predstavo, ki jo gledalci tokrat spremljamo s širokim nasmehom na obrazu, srčiko filma pa tokrat predstavlja presenetljivo čustven prikaz težavnega odnosa med očetom in hčerko, ki sta si hkrati enaka kot tudi različna. Film prepriča tudi z dobrimi šalami, vznemirljivimi akcijskimi prizori, dobrim smislom za humor in nasploh neobremenjenim vzdušjem, ki ga v modernih komedijah še kako pogrešamo, ravno zato pa lahko spregledamo šibkosti kot so precej formulaična zgodba in dolgočasni zlikovec. Beverly Hills Cop: Alex F. je več kot spodobno razvedrilo, ki bo oboževalcem franšize narisal nasmešek na obraz.