Verjetno smo prišli do te točke, ko se moramo sprijazniti z dejstvom, da je Disney kreativno bankrotiran in kot tak želi poseči v denarnice gledalce s projekti, ki se naslanjajo na že obstoječe filmske uspešnice, pa četudi je njihov obstoj bolj ali manj neupravičen. Dober primer takšnega projekta je tudi Cruella, igrana predzgodba animirane klasike 101 Dalmatians, ki predstavi življenjsko zgodbo naslovne (anti)junakinje; Cruella je bila občinstvu dosedaj znana kot psihotična modna navdušenka, ki želi iz kože malih dalmatincev izdelati prestižni plašč, v filmu režiserja Craiga Gillespija pa je prikazana v nekoliko bolj sočutni luči in sicer kot sprva izgubljena tatica, ki po spletu okoliščin dobi službo v prestižni londovski modni agenciji, katero vodi vplivna baronesa, s katero pa ima Crulla nerazčiščene račune iz svoje težavne preteklostjo. Cruella tako spada v kategorijo filmov tipa Joker in Maleficient, ki pod drobnogledom vzamejo ikoničnega zlikovca in skuša s prikazom njegove / njene življenjske zgodbe pojasniti t.i. “vir zla” oz. razloge, da je obravnava oseba stopila na kriva pota. V navalu brezčutnih Disneyjevih predelav in predzgodb je Cruella film, ki ima nekoliko več duše, še posebej po zaslugi očarljivo zlobne Emme Stone, ki odlično upodobi tako diaboličnost kot tudi ranljivost Cruelle, presenetljivo všečna sta tudi Joel Fry in Paul Walter Hauser kot njega zločinska pomočnika, zoprno karizmatična pa je tudi Emma Thompson kot baronesa, med presežke pa lahko uvrstimo privlačno kostumografijo z izpostavljeno punk estetiko anarhističnih 70. let, barvit soundtrack ter prefinjeno zloben smisel za humor, ki takšnemu liku, kot je Cruella, več kot pristaja. Navkljub temu, da je film povsem neškodljiva zabava z nekaterimi vznemerljivimi momenti, pa hkrati nikoli ne uspe upravičiti svojega obstoja in je celo kontradiktoren v primerjavi z duhom animirane klasike. Cruella je zastavljen kot sočuten in celo tragičen potret nerazumljene antijunakinje, ki je žrtev težkih travm iz mladosti, medtem ko je njena persona ekscentrične psihopatke potisnjena v ozadje. In ravno tu tiči glavna težava filma; Cruella je bila gledalcem vedno privlačna ravno zaradi njenega teatralnega obnašanja in psihotične obsedenosti z modo, tega pa film (razumljivo) noče izpostavljati. Posledica tega je sklep, da bolj kot spoznavamo “novo” Cruello, vse manj zanimiva postaja, ne pomaga pa niti to, da je njena življenjska zgodba polna klišejev in predvidljivih zapletov. Glede na precej ubožno kvaliteto Disneyjevih filmov v zadnjih letih je Cruella presenetljivo gledljiv izdelek, vendar pa vseeno ne uspe odgovoriti na vprašanje, zakaj bi takšen film sploh potrebovali.

Taylor Sheridan je eden najbolj drznih in inovativnih filmskih avtorjev v zadnjem desetletju, saj je ta spisal (in občasno tudi režiral) moderne western / neonoir klasike kot so Sicario, Hell or High Water in Wind River, zato je z njegove strani upravičeno moč pričakovati zgolj presežke. A visoka pričakovanja imajo nadležno navado, da so včasih previsoka in da se gledalcem od višine zvrti, rezultat tega pa je Those Who Wish Me Dead, ki ga je težko opisati s kakšno drugo besedo kot razočaranje. Film o mladem fantu, ki je priča umoru svojega očeta in se znajde sredi neokrnjene divjine na begu pred dvojico najetih morilcev, na pomoč pa mu priskoči zafrustrirana nekdanja gasilka in gozdna čuvajka Hannah (Angelina Jolie), najbolje funkcionira kot nostalgični in nepretencizoni poklon drugorazrednim trilerjem iz 90. let, preko katerih so si kariere ustvarili mišičnjaki kot so Jean Claude Van Damme, Steven Seagal in Sylvester Stallone. V osnovi gre za spodobno in neškodljivo žanrsko zabavo brez trajne vrednosti, ogled filma pa bi lahko primerjali z obiskom restavracije s hitro prehrano, kjer že sproti pozabljamo, kaj sploh konzumiramo. In ravno tu tiči glavni problem pričujočega filma; od kalibra, kot je Sheridan, bi pričakovali mnogo več kot instant akcijo s povprečnimi igralskimi predstavami, enodimenzionalnimi liki, neštetimi žanrskimi klišeji, luknjasto zgodbo, cenenimi posebnimi učinki in nevznemirljivimi akcijskimi prizori. Izpostaviti velja še eno težavo, ki cilja na zunanji izgled glavne junakinje (nekateri zlobni jeziki bodo to pripombo najverjetneje dojemali kot seksistično, vendar je to njihov problem); gledalec bo Joliejevo z njeno zaskrbljujoče suhljato postavo težko dojemal kot trdovratno akcijsko junakinjo, temu pa ne pomaga niti spoznanje, da je njena igra v najboljših trenutkih zelo medla in neizrazita. Those Who Wish Me Dead je žal na vseh nivojih globoko razočaranje, še posebej pa za tiste, ki ste / smo od Sheridana pričakovali nov žanrski presežek.