Kadar imamo priložnost videti legendarne igralce v slabih filmih, si pogosto zastavimo vprašanje: “Le kaj jim je bilo tega treba?” Dober primer takšnega igralca je Robert De Niro, ki v zadnjih 20. letih prepogosto snema filme, v katerih je zgolj zato, da hitro pobere honorar in temu primerno medla je tudi njegova igra. Nekaj podobnega bi lahko trdili tudi za Morgana Freemana, ki ga je na stara leta premamila želja po hitrem zaslužku, zato svojo zvezdniško persono posodi takšnim skropucalom kot je Vanquish. Akcijski triler o nekdanji kurirki ruskega mamilaša Victoriji, ki mora tekom ene noči prevzeti velikanske pošiljke denarja za upokojenega invalidnega policista (Freeman), je namreč film, za katerega se zdi, da prav noben od igralcev v njem noče dejansko biti. Še več; gre za film, kjer se zdi, da je vsem pred kamero nerodno, da so se znašli v primežu tega generičnega, obupno dolgočasnega in nemarno zmontiranega pofla, kot je Vanquish. To še posebej velja za Freemana, katerega igra je tako insomnična, komatozna in nedoživeta, da je kar težko verjeti, da gre za istega igralca iz klasik kot so The Unforgiven, Shawnshank Redemption in Glory. Freeman ne bi mogel delovati bolj nezainteresirano za dogajanje in v vsakem kadru z njim gledalci dobim občutek, kot da z očmi išče priložnost za hitro pobeg iz tega obupnega filma, kar mu ni za zameriti. Toda medla igra ni edini problem pričujočega filma, ki se ne more odločiti, kaj bi rad bil; hitropotrošna akcija za preganjanje dolgčasa ali na hitro spacan videospot, nasičen s tisoč in enim stilskim prijemom, od katerih pa prav noben ne funkcionira. Še več; Vanquish je na nek način že anti-film oz. film, ki očitno nima volje do lastnega obstoja in se želi čimprej sabotirati na najbolj sramotne načine, kar je še posebej razvidno skozi obupno montažo, zmedene prelive med posameznimi kadri, nekonsistentnim tempom in nekaterimi naravnost bizarnimi pripovednimi tehnikami (npr. enega od prizorov brez pravega razloga spremljamo skozi oči podgane, film pa pogosto ponavlja scene, ki so se končale nekaj sekund zatem). Vanquish je film, ki bi rad bil veliko, vendar nikoli ni jasno, kaj. Nedvomno na samem vrhu najslabših filmov letošnjega leta.

Tom Clancy je pisec vohunskih akcijskih romanov, ki nam je med drugim dal ikoničnega heroja Jacka Ryana, ki so ga doslej na malih in velikih ekranih upodobili Alec Baldwin, Harrison Ford, Ben Affleck in Chris Pine. Pa vendar akcija Without Remorse, posneta po Clancyjevem istoimenskem romanu iz leta 1993, ni še ena od mnogih avantur zgoraj omenjenega supervohuna, temveč nekakšen spin-off, kjer spremljamo nič manj razburljive prigode stranskega lika, “tjulna” Johna Clarka (Michael B. Jordan) z mučno preteklostjo; ko zapusti vojaške vrste in skuša uživati v mirnem življenju s svojo nosečo ženo, pride do tragedije, ko Clarku neke noči v hišo vdrejo oboroženi moški, umorijo ženo, njega pa hudo ranijo. Ko si Clark opomore, se kakopak proti vsem pravilom in opozorilom svojih nadrejenih odpravi na maščevalni pohod, ki pa ga nehote pahne v osrčje globalne zarote. Without Remorse je dokaj standarden akcijski triler, ki se niti ne trudi izogniti številnim žanrskim klišejem (med drugim so zlobneži znova Rusi, Clark pa odkrije zaroto, v katero so poleg ruskih militaristov vmešani tudi agenti ameriške obveščevalne agencije) in gledalca pelje po dobro znanih poteh kombiniranja vratolomnih akcijskih prizorov, kozmetičnega patriotizma in melodramatičnih zapletov, ob katerih bo še tako nezahtevna publika hitro ugotovila, da ne nosijo prav nobenega smisla. Film veliko upanja polaga v nastopaško predstavo Jordana, ki se v vlogi akcijskega junaka sicer dobro znajde, pa četudi njegov lik po vzpodbuni prvi tretjini izgubi vso globino in osebnost ter se prelevili v neuničljiv morilski stroj na dveh nogah, ki preživi še tako nemogoče preizkušnje. Pohvaliti velja tudi dobro izvedene akcijske prizore, ki pa se v drugi polovici začnejo močno ponavljati, s tem pa tudi film navkljub skromni dolžini 100. minut deluje preveč razvlečeno in glede na predvidljivost zgodbe tudi rahlo dolgočasno. Najbolj žalosti pa to, da je bil eden od scenaristov filma Taylor Sheridan, ki se je v preteklosti podpisal pod žanrske presežke kot je Sicario in Hell or High Water, medtem ko tu o njegovih sposobnostih pisanja ni ne duha ne sluha. Without Remorse je sicer spodobna žanrska zabava, ki pa je za gledalca ekvivalent obiska v restavraciji s hitro prehrano; hitro prebavljivo, vendar izredno pozabljivo.