Christopher Nolan je že zdavnaj presegel status običajnega filmarja in med ljubitelji sedme umetnosti postal skorajda kultna osebnost. Njegovi filmi niso več zgolj filmi v tradicionalnem pomenu besede, ampak dogodki, običajno pospremljeni z burnimi razpravami o kvaliteti prikazanega. In zato ni presenetljivo, da je bil njegov najnovejši izdelek Tenet eden od najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta. In kaj je Nolan v pripravil tokrat? Na najbolj preprost način bi lahko Tenet opisali kot bondovski triler z elementi znanstvene fantastike, toda to je zgolj en delček Nolanove uganke, ki se dotika koncepta potovanja skozi čas, vendar z več poudarka na t.i. časovni inverziji (gre za posebno vrsto manipulacije s časom, da se ta obrača v nasprotno smer). In ta koncept je uporabljen tudi kot sredstvo za zloveščo napoved konca sveta, katerega lahko zaustavi zgolj skrivnostni protagonist. Tenet je brez kančka dvoma Nolanov najbolj ambiciozen projekt doslej, saj še nikoli prej ni ustvaril nečesa tako epskega, grandioznega in apokaliptičnega. S tehničnega vidika mu je težko karkoli očitati; kamera s širokimi plani uspe zajeti grandioznost mnogih eksotičnih lokacij, akcijski prizori so znova vznemirljivi in vratolmni, pohvalit pa velja tudi izvrstno glasbo ter očarljivo igralsko zasedbo, kjer blestita predvsem duhovita John David Washington ter Robert Pattinson. Žal pa Tenet ne spada med Nolanove presežke, še posebej zato, ker je – pa naj se sliši še tako čudno – preveč “nolanovski”; njegova obsesija s časom, ki je prisotna že od filma Memento naprej, je tokrat tako očitna in melodramatična, da že meji na parodijo, zato se za zgoditi, da bo Tenet za “povprečnega” gledalca dajal vtis pretencioznosti. Tudi zunaj tega se zdi, da zgodba ne ponudi veliko emocionalnega naboja in jo je mogoče občudovati bolj zaradi ambicij kot pa dejanske izvedbe. Navkljub temu je Tenet vreden ogleda že zaradi svoje spektakularne podobe, vrhunske akcije in občasnih trenutkov humorja, prav tako pa je težko reči, da je Nolanova obsesija s časom zgolj praznoglavo filozofiranje.

Včasih mi ni jasno, zakaj filmarji niso vsaj malce kreativni in si za imena svojih izdelkov ne izberejo nekaj, kar ne zveni kot da bi na hitro pobrali nekaj besed iz slovarja. Kot da bi potihem vedeli, da prodajajo grozno robo in želijo nadnjo izvesti samosabotažo, da bi film čimprej poniknil v greznici podobno cenenih tretjerazrednih skropucal. Force of Nature že po naslovu ne obeta veliko in točno to tudi dostavi; uro in pol trajajoč generični triler, ki skuša funkcionirati kot poklon politično neobremenjenim starošolskim akcijam, pri tem pa zanemari praktično vse elemente, ki nek film naredijo gledljiv. Akcijski triler o dveh policistih, ki morata sredi orkana v Puerto Ricu izseliti stanovalce iz nevarnih območij, pri tem pa trčita ob tolpo preprodajalcev z umetninami, ne bi mogel biti bolj neumen; kdorkoli bo v pričujočem filmu iskal kakršenkoli smisel, mu lahko zagotovim, da gre za že vnaprej izgubljeno bitko. A trapasta zgodba ter stereotipno prazni liki, katerih dejanja včasih mejijo na čisto imbecilnosti, niso tisto, kar ta film delajo tako slabega; njegova glavna težava je ta, da režiser Michael Polish ne ve, če bi ubral bolj resen ali zafrkantski pristop, zato se odloči izbrati kar oba in s tem ustvari popolno zmešnjavo elementov, ki preprosto ne grejo skupaj. Na trenutke je film tako absurden in poln nevmesnih epizod (ena od njih vključuje tudi stanovalca, ki v svojem stanovanju hrani divjo žival, alergično na policijske uniforme), da že postane nekakšna avtoparodija, vendar pa predvsem v drugi polovici postane pretirano resen in skuša iz gledalca izvabiti čustva ob smrti določenih likov. Za boljši rezultat filma bi Polish moral s svojo zafrkantsko naravo kreniti do konca in ustvariti čisto komedijo. Edini, ki se zaveda, da se nahaja v nenamerno komičnem filmu, je Mel Gibson, ki ne bi mogel igrati bolj neobremenjeno in uživaško. Gibson je tudi edina rešilna bilka tega podpovprečnega trilerja, ki ga boste pozabili že med samim ogledom.