Kadar želi Hollywood na novo obuditi pozabljene franšize iz 80. in 90. let, smo gledalci skoraj vedno pripravljeni na popolno razočaranje. Skrbi glede najnovejšega poglavja akcijske komedije Bad Boys, ki je pred 25. leti med zvezde izstrelila Willa Smitha in Martina Lawrenca, so bile še toliko bolj visoke, saj čezlužniki tovrstne filme vedno zapakirajo v ceneno nostalgijo brez trajne vrednosti. In glede na to, da film Bad Boys in njegovo nadaljevanje nista ravno neka presežka, so bila moja pričakovanja ob najavi tretjega dela Bad Boys For Life strašljivo nizka. Tokrat sta naša stara “zlobna fanta”, policijsta Mike in Marcus rahlo postarana, vendar še vedno pripravljena, da sprožita nemire na najbolj nepričakovanih mestih; Marcus se po neuspešnem strelskem napadu na svojega kolega odloči upokojiti in se posvečati družinskemu življenju, Mike pa skuša izslediti človeka, ki mu grozi s smrtjo. Prednost filma Bad Boys For Life je ta, da se uspešno izogne pretiranemu naslanjanju na nostalgijo in zgodbo glavnih junakov naravno prenese v novo življenjsko obdobje, ko oba ugotovita, da nista več v tako vrhunski formi kot sicer. Tako Smith kot Lawrence imate še vedno veliko všečne kemije, akcijski prizori so vznemirljivi in nasploh je dogajanje v filmu dovolj živahno, da se gledalca ne polasti občutek razvlečenosti in dolgočasja. Zato bi Bad Boys For Life označil za neškodljivo razvedrilo, kjer je potrebno možgane izklopiti, grizljati kokico in uživati v akcijskem toboganu. Nenazadnje pa; to je tiste vrste film, ki ga na gledaš zaradi zgodbe, ampak zaradi adrenalina, zatorej ne pričakujte nekega žanrskega presežka. Zgodba filma je namreč precej neumna, zlikovci bledi in neizraziti, nekateri vsebinski preobrati pa na silo vrženi v dogajanje. A glede na to, kako zanič nadaljevanja filmskih uspešnic smo videli v zadnjih letih, je Bad Boys For Life presenetljivo spodoben in zabaven izdelek.

Ocena +3

Pri negativnih kritikah filmov, namenjenih najmlajši publiki, pogosto slišim izgovor, da do tovrstnih izdelkov ne smemo biti preveč negativno nastrojeni, saj so njihova ciljna publika otroci. Kar (očitno) pomeni, da je treba naše najmlajše obravnavati za totalne idiote, ki si ne zaslužijo ogleda filmov z zanimivo in smiselno zgodbo, dobrimi šalami, všečnimi liki in poučnim sporočilom. Sonic the Hedgehog, posnet po seriji istoimenskih SEGA igric o izredno hitrem ježku Sonicu, je takšne sorte izdelek. Je film, ki se obnaša kot tretjerazredni klovn, ki skuša otroke nasmejati po liniji najmanjšega odpora, pri tem pa večkrat trči ob vprašanje, komu je njegova prisotnost sploh namenjena. Pričujoči film se sicer lahko pohvali z nekaterimi barvitimi podobami in avtentično podobo naslovnega junaka, to pa je žal tudi vse, pri čemer je moč čutiti trud, ki ga je ekipa vložila v nastanek izdelka. Zgodba je površno razvita, na več mestih gledalec dobi občutek, kot da določeni deli filma preprosto manjkajo, liki so kartonski in brez globine (še posebej obupen je Jim Carrey v vlogi zlikovca, ki se je znova znašel v fazi, kjer meni, da je za komika dovolj, da se pred kamero spakuje in teatralno kriči), motivacije za njihova dejanja večkrat nejasne, ježek Sonic pa s svojimi ponavljajočimi (in niti malo zabavnimi) monologi in utrujajočimi šalami na račun njegove hitrosti ne potrebuje veliko, da postane nadležen. Še najbolj zmeden del filma pa je njegov ton, kar je še posebej izrazito pri šalah; glede na njihovo lenobno izvedbo bi pričakovali, da je film namenjen najmlajšim, vendar se na vsake toliko časa pojavijo obskurne popkulturne reference na filme kot sta Speed in Men in Black ter glasbeno skupino ZZ Top. Na več mestih ni jasno, katero ciljno publiko si je film izbral in rezultat tega je še ena benda filmska adaptacija računalniške igre, ki pa je že zaslužila dovolj denarja, da bomo kmalu deležni nadaljevanja. Porazno.