Če gre verjeti poročilom iz medijev, je bila najnovejša adaptacija prigod o ekscentričnem živalskem zdravniku Doolittlu po slabem odzivu na poskusnih predvajanjih podvržena trem tednom intenzivnih presnemavanj in hitrih sprememb v scenariju, da so stroški filma poskočili na visokih 175 milijonov dolarjev. In če sodimo po končnem rezultatu, ni povsem jasno, v kakšne namene je bil denar uporabljen, saj je Dolittle porazen film na vseh nivojih in resen kandidat za najslabši film letošnjega leta. Že glede na astronomske stroške, vložene v film, bi pričakovali, da bo ta vsaj s tehničnega vidika impresiven, toda ob pogledu na sila povprečne posebne učinke, neimpresivne akcijske prizore in kričeče nenaraven izgled živali dobimo občutek, kot da spremljamo produkcijo neke amaterske skupine filmskih začetnikov, ki se še učijo svoje obrti. Nič boljše je ne odnese zgodba, ki je prikazana tako malomarno in brezdušno, da se bodo ob njej dolgočasili tudi najmlajši gledalci, ne pomaga pa niti to, da med posameznimi scenami več kot očitno manjkajo prehodi, ki bi film naredili bolj tekoč in gledljiv. Pri tej katastrofi pa je najbolj šokantno to, da je nekdo vanj uspel privabiti velika imena Hollywooda (glasove živali med drugim posodijo Rami Malek, John Cena, Ralph Fiennes, Octavia Spencer in Marion Cotillard), še posebej nerodno pa je gledati teatralnega Roberta Downeyja Jr. – ja v verjetno najbolj nekonsistetni in zmedeni interpretaciji doktorja Dolittla, ne bi pa bilo presenetljivo, če je bil igralec vpleten v projekt zgolj zaradi visokega honorarja, saj nekega večjega truda ne pokaže. Dolittle bi moral biti glede na ves vložen trud (in predvsem denar) velikanska pustolovščina za vse generacije, vendar je na koncu postal zgolj velikanska katastrofa.

Rambo je ena redkih filmskih franšiz, ki je uspela tudi v najšibkejših trenutkih obdržati zadovoljiv nivo starošolske pretepaške / strelske akcije, ob kateri se lahko gledalec brez skrbi prepusti neškodljivemu testosteronu in mačizmu, ki sta v današnjih “progresivnih” časih vse prej kot zaželjena. Zato ni presenetljivo, da je najnovejše poglavje v franšizi z naslovom Last Blood postalo tarča izredno negativnih kritik, ki filmu očitajo nepotrebne nasilne ekscese in neodgovorno politično politično držo (četudi se je vredno vprašati, ali so filmi o Rambu – z izjemo prvega – sploh kdaj ciljali na politične komentarje). Rambo – vidno ostarel, utrujen in odvisen od zdravil – se tokrat odpravi v Mehiko, da bi rešil svojo nečakinjo, katero je ugrabil zloglasni kartel. Zgodba filma je sila preprosta in ne ponuja veliko priložnosti za možgansko telovadbo; liki so izredno enodimenzionalni, pozabljivi in jih stežka razlikujemo med seboj, tok zgodbe je predvidljiv, večino pozornosti pa je namenjene kazanju mišic in akrobatskih sposobnosti Sylvesterja Stallona, ki še vedno premore veliko pristnega igralskega šarma in je tudi fizično v dobri formi. Last Blood je nezapleten film, ki nemudoma preide k bistvu, vmes uspe najti tudi nekaj pristnih čustvenih momentov (še posebej med Rambo in njegovo nečakinjo), toda v ospredju je še vedno brutalno boleča akcija, ki zgolj proti koncu zapade v rahlo pretiravanje s prelivanjem krvi in bučnimi eksplozijami. Oboževalci franšize se bodo ob Last Blood počutili kot doma in kino zapustili z zadovoljivimi vtisi, to pa je pravzaprav tudi vse, kar od Ramba pričakujemo. Starošolska akcija, kot se šika.