Quentin Tarantino je vsekakor režiser, ki vedno znova preseneti s svojim pristopom do ustvarjanja filmov. Ko smo gledalci bili priča prvemu delu akcijske ekstravagance Kill Bill: Volume 1, so bila naša pričakovanja ob njenem nadaljevanju kakopak usmerjena v to, da bo zgodba o maščevanju nekdanje morilke po imenu Nevesta še bolj odštekano, krvavo, absurdno in obešnjaško. Toda Kill Bill: Volume 2 je presenetljiv (in dobrodošel) preobrat, ki se distancira od ekscesov prvega dela in postreže z mnogo več zgodbe z nepričakovano močnim čustvenim nabojem. V ospredju zgodbe je še vedno krvavo maščevanje Neveste, ki zapriseže, da bo ubila Billa, toda Tarantino nam tokrat ponudi globji vpogled v življenje glavne junakinje pred njenim usodnim padcem v komo in njeno srboritost ter hladnokrvnost nadomesti z ranljivostjo ter strahom. Ob tem pa Nevesta v vrhunski igralski interpretaciji Ume Thurman ne izpade kot šibka ženska, ampak kot oseba, ki je krvava pod kožo in s katero se lahko poistoveti vsak moški ali ženska. Bi pa pretiraval, če rečem, da je film čustvena drama, saj še vedno postreže z odbitimi akcijskimi prizori, ekscentričnimi liki, črnim humorjem ter tarantinovskimi dialogi, ki se med drugim dotikajo tudi realne percepcije superherojske mitologije, kar tudi sovpada z duhom same zgodbe. Kill Bill: Volume 2 je kot hudi moralni maček po prekrokani noči. Je kot bridko spoznanje, da po vsej preliti krvi in zlomljenih udih posledično sledi katarza z usodnimi posledicami. Katarza po tarantinovsko, seveda.

Quentin Tarantino se je tekom svoje kariere srečeval z mnogimi očitki, med drugim tudi s tem, da so njegovi filmi precej seksistični in tolerantni do nasilja nad ženskami. Zdi pa se ironično, da je ravno Tarantino zaslužen za “rojstvo” enega najboljših ženskih likov v zgodovini filma, ki predstavlja defincijo pojma “močna ženska”, katerega Hollywood obsedeno (in pogosto neuspešno) lovi v zadnjih letih. Govora je namreč o Nevesti (Uma Thurman) iz akcijske ekstravagance, imenovane Kill Bill: Volume 1. Film bi lahko označili za unikatni in stilsko dovršeni poklon japonskim pretepaškim spektaklom, kjer borilne veščine in vihtenje z orožjem ne predstavljajo zgolj sredstvo za bunkanje, ampak svojevrstno vejo umetnosti. Tarantino v dokaj preprosto zgodbo o krvavem maščevanju ženske, ki jo na poročni dan skorajda umorijo plačanci skrivnostnega Billa, vnese veliko zanj značilnega stila, kjer ne manja nalezljivih pesmi, absurdnega nasilja (brez dvoma lahko Kill Bill: Volume 1 označimo za njegov najbolj nasilni film), ekscentričnih likov, spretne in dinamične montaže, unikatnega pripovednega toka ter čudovite fotografije, ob katerih se gledalec lahko spočije od konstantnega prelivanja krvi in si napače oči na lepih podobah. Sicer drži, da film daje veliko poudarka na stilu, medtem ko je vsebina precej ohlapna, toda Tarantino uspe tudi v preprosto fabulo vnesti nenavadno veliko emocij (še posebej tragična je zgodba ene od zlikovk, ki je obarvana z anime estetiko) ter srca. Seveda pa ne smemo pozabiti na Thurmanovo, ki je tokrat v izvrstni formi, črni humor in vratolomne akcijske scene, katere bi Tarantinu zavidal sam John Woo. Vse to in še mnogo več ponudi nasilna mojstrovina Kill Bill: Volume 1, s katero se je Tarantino dvignil na novo raven filmskega ustvarjanja.