Ballerina predstavlja stransko poglavje v uspešni akcijski franšizi John Wick in v ospredje postavlja talentirano mlado balerino Eve Macarro, ki je kot otrok priča umoru svojega očeta s strani skrivnostne združbe, imenovane Kult. Ko Eve odraste in je pod okriljem “baletne” šole izurjena za profesionalno morilko, je njen cilj najti odgovore za očetovo smrt, pri tem pa trči ob številne prepreke, med drugim se je prisiljena soočiti s samim Johnom Wickom. Naj bo nemudoma jasno; samostojnega filma o Balerini nismo potrebovali, končni produkt pa prav tako ne uspe docela upravičiti svoj obstoj znotraj franšize, kar pa še zdaleč ne pomeni, da je Ballerina slab film. Režiser Len Wiseman in scenarist Shay Hatten, ki je med drugim spisal najboljša poglavja v franšizi, poskrbita, da je pričujoči film zelo vzoren “duhovni” spremljevalec filmov o Johnu Wicku, še posebej z vidika atraktivne neo-noir vizualne podobe in znova spektakularnih in vrhunsko skoreografiranih akcijskih prizorov. Filmu je v veliko pomoč tudi glavna igralka, Ana de Armas, ki s pravo kombinacijo srboritosti, telesnih akrobacij in izredno močnega seksapila perfektno utelesi enako ranljivo kot tudi odločno akcijsko junakinjo, ki se sicer ponaša s klišejskim ozadjem, vendar pa zaradi igralkine presunljive kondicije in nasploh močne prezence uspe obdržati gledalčevo pozornost. Zato je nekoliko škoda, da se mora film še vedno zanašati na lik Johna Wicka (tokrat zelo očitno naveličani Keanu Reeves) in ga nekako vriniti v zgodbo, pa četudi film brez njega ne bi niti najmanj trpel. Glede na to, kako so nadaljevanja / stranske zgodbe uspešnih franšiz dandanes vse bolj bleda in nedomiselna, Ballerina postreže s presenetljivo solidno izkušnjo, ki bo (vsaj upajmo) v prihodnje izstopila iz sence Johna Wicka.

Akcijski triler The Accountant, ki je v ospredje postavil avtističnega matematičnega genija Christiana Wolffa (Ben Affleck), ki pod krinko računovodskega podjetja ureja umazane posle za nekatere največje zločinske organizacije, je bil pred dobrimi desetimi leti nepričakovana uspešnica, kar je seveda takoj sprožilo ugibanja o njegovem nadaljevanju. To je na velika platna prišlo šele letos, ko se velja vprašati, če je zapuščina filma res tako močna, da si lahko privošči kar deset let trajajoč “dopust”; The Accountant 2 že v uvodnih kadrih ne skopari z nasiljem, saj neznani napadalci izvedejo atentat na direktorja Ministrstva za finance, kar sproži preiskavo s strani agentke, ki je prisiljena skleniti zavezništvo z Wolffom in njegovim odtujenim bratom Braxom (Jon Bernthal), da bi našla odgovorne za napad. Nadaljevanje filma, ki ga je znova ustvaril duet režiserja Gavina O’Connorja in scenarista Billa Dubuqueja, kar pomeni, da bo gledalcem servirano tisto, kar pričakujejo; kombinacijo brutalne akcije, spletk, mačizma in humorja, kjer slednji temelji predvsem na izvrstni kemiji med glavnima igralcema Affleckom in Bernthalom. Slednja sta tudi daleč najboljši del filma, ki je sicer pod črto izredno solidna in kratkočasna starošolska akcija, pri kateri pa je za gledalca najbolje, če ne razmišlja preveč o absurdni zgodbi, polni za lase privlečenih zapletov in osladnih naključij. Na srečo je film s količino neumnosti dokaj zmeren s svojo dozo neumnosti ter presenetljivo veliko časa nameni razvoju osrednjega lika, kar pripelje do tega, da se gledalec nikoli ne dolgočasi, filmu pa je v veliko pomoč tudi to, da se nikoli ne jemlje preveč resno. K temu prištejmo še atraktivne akcijske prizore, ki naklonijo pravo dozo jeklene brutalnosti (četudi je zaključni spopad zelo medel), iz tega pa sledi sklep, da je The Accountant 2 presenetljivo zadovoljivo nadaljevanje, ki najverjetneje ne bo pustilo nekega trajnejšega vtisa, vendar navkljub temu ponuja dovolj razlogov za sprošen večer ob grizljanju kokic.