Za začetek lekcija, ki jo moderni Hollywood vztrajno zanemarja oz. noče razumeti; spol in rasa lika nista dovolj, da bo ta pritegnil pozornost gledalcev. Seveda sta reprezentacija in izpostavljanje družbene raznolikost pomembna, vendar pa če sta zgolj sama sebi v namen, si s tem delata medvedjo uslugo in prelivata še več olja na ogenj tistih, ki dandanes v filmih obsedeno iščejo t.i. woke oz. elemente kulture “prebujenosti”. In akcijski triler G20 je še ena tarča za omenjene gledalce, za kar pa si je kriv popolnoma sam; celoten film namreč deluje kot propagandni material zagrizenega ameriškega demokrata, ki ga bolj kot koherentnost zgodbe in poglobljenost zanima politika identitete in plitki kozmetični feminizem, s katerim nas vsako leto utruja čezlužniška zabavna industrija. Film sledi temnopolti ameriški predsednici Danielle Sutton, ki se udeleži mednarodne konference G20 v Južni Afriki, vendar med obiskom skupaj z ostalimi svetovnimi voditelji postane tarča teroristov, ki si prizadevajo sesuti demokratični sistem in vzpostaviti trg kriptovalut kot edini finančni sistem prihodnosti. Sodeč po okvirnem zapletu je od filma G20 težko pričakovati nekaj globokega; ta namreč skuša delovati kot poklon cenenim akcijskim trilerjem iz 80. in 90. let, ob katerih je gledalec brezskrbno izklopil možgane in užival v kopičenju raznih neumnosti. Vendar pa pričujočemu filmu manjka nekaj ključnega; občutek za samoironijo. Čar omenjenih filmskih akcij je bil v tem, da so se pogosto zavedale svoje eskplotacijske in cenene narave, G20 pa se žal še vedno jemlje preveč resno, še posebej, ko skuša servirati politične komentarje. Filmu ne pomaga niti to, da v glavni vlogi nastopa vidno naveličana Viola Davis, ki je sicer odlična igralka, vendar pa ni iz pravega testa za akcijsko junakinjo, medtem ko edino svetlo točko v filmu predstavlja vedno karizmatični Anthony Starr v vlogi zlikovca, a tudi on ni dovolj, da bi rešil to zmedo pred potopom. G20 je zmeden, zastarel in mrtev akcijski film, ki je vreden posmeha zgolj zaradi njegove smrtne resnosti.

Minecraft je igra, ki je že zdavnaj presegla status še ene računalniške zabave in postala popkulturni fenomen oz. ena od najbolj prepoznavnih blagovnih znamk, ki pri številnih generacijah igralcev vzpodbuja neskončno kreativnost grajenja kockastih imaginarnih svetov. Močna priljubljenost igre, ki tudi po več kot petnajstih letih ne ugaša, je zagotovo botrovala tudi odločitvi, da se po njej posname celovečerni igrani film Minecraft, ki je na kup zmetal nekatere najbolj prepoznavna igralska imena šovbiznisa ta hip, med drugim Jasona Momoo in Jacka Blacka. In četudi je igra nagovarjala igralce različnih starosti, je film žal povečini osredotočen na mlajše občinstvo, hkrati pa ujet v lenobno prepričanje, da je za otroke vse dobro; Minecraft sicer ni slab film, vendar pa bi ga težko označili za dobrega. Njegova zgodba o nesojenem rudarju Stevu, ki je skupaj s skupino človeških likov ujet v svetu Minecrafta, je obupno formulaična, predvidljiva, nesmiselna in zaradi splošne plitkosti ne ravno razburljiva, večina likov je kronično nedodelanih in so v štorijo vstavljeni brez pravega razloga (najslabše jo odneseta povsem nepotrebni Jennifer Coolidge in Danielle Brooks, katerih lika bi lahko popolnoma vrgli iz filma, pa ta na vsebinski ravni ne bi izgubil ničesar), mnoge oboževalce igre pa bo tudi zmotila karikaturna prezenca Blacka, ki znova igra samega sebe, ne pa ikoničnega Steva. Navkljub mnogim slabostim pa se Minecraft delno odkupi z vzorno vizualno preslikavo sveta igre na veliko platno, karizmatično predstavo Momoe, ki v svoji vlogi resnično uživa ter nekaterimi vznemirljivimi akcijskimi prizori. Minecraft tako služi kot solidno razvedrilo nezahtevnim mlajšim gledalcem, drugi pa naj raje sedejo za računalnik in se posvetijo dejanski igri, ki vzpodbuja kreativnost, ne pa zgolj cinično molzenje denarja.