Tim Burton je zadnje leta resda zataval v vode, katerih ne obvladuje najbolje in s tem tudi tratijo njegov talent, vendar pa je navkljub temu še vedno eden od genijev, ki je svoje čase iz še tako morbidnih in čudaških zgodbic uspel ustvariti nekaj nenavadno očarljivega in zabavnega. Več kot vzoren primer tega je stop-motion komični muzikal Corpse Bride, ki že v naslovu razkrije, da bomo gledalci priča izredno bizarni ljubezenski zgodbi. In res; glavni junak animiranke je Victor Van Dort, sramežljivi mladenič, ki se tik pred poroko iz koristoljubja odloči vaditi svojo prihajajočo vlogo moža v družbi Emily iz dežele mrtvih, ki pa do bodočega ženina začuti globoko ljubezen, zaradi katere se je pripravljena odpovedati marsičemu. Corpse Bride še zdaleč ni film o nekrofiliji ali kakršnikoli drugi moralni sprevrženosti, temveč presenetljivo prikupna, zabavna in srčna romantična drama, ki je Burtonu (ta je film posnel skupaj z Mikom Johnsonom) pisana na kožo, saj z njo kombinira zanj značilno gotsko ikonografijo z družinsko zabavo, polno nalezljivih pesmi, simpatično ekscentričnih likov ter pristno zgodbo o iskanju prave ljubezni ter sledenju svojemu srcu v trenutkih, ko ti čustva narekuje razum. Animiranka sicer ne dosega vrhunskosti klasik kot je The Nightmare before Christmas, saj ji primanjkuje nekaj izvirnosti ter še bolj drznega črnega humorja, toda navkljub temu je Corpse Bride tisto, zaradi česar je Burton postal mojster v svojem poslu; nihče drug na tem svetu bi znal očarljivost in morbido spraviti v tako prepričljivo simbiozo. Upamo, da bo Burton nekoč to spoznal in se vrnil v formo.

V času pandemije koronavirusa, ki je s seboj prinesla tudi naraščujoči strah, negotovost in posledično paniko med ljudi, se ogled animirane drame When the Wind Blows zdi skorajda nujen. Še posebej zaradi tega, ker nas bodo marsikatera občutja, zajeta v pričujoči animiranki, navkljub časovni distanci in drugačnim ozadjem (v primeru filma gre za jedrsko katastrofo) spomnila na situacijo, ki smo jo sami prestajali nekaj mesecev nazaj. Film, sicer posnet po istoimenskem stripu Raymonda Briggsa in obogaten z glasbo legendarnega Rogerja Watersa iz Pink Floyd, spremlja naiven in večno optimističen upokojen par, ki živi na idiličnem britanskem podeželju in se intenzivno pripravlja na izbruh nuklearne vojne s Sovjetsko zvezo. Ko Veliko Britanijo prizadanec padec atomske bombe, se začne par motivirano soočati z uničujočimi posledicami novega življenja, vendar ju kmalu dohiti kruta resničnost. When the Wind Blows je film, ki spretno lovi ravnotežje med komedijo in tragedijo; humor je večinoma prisoten v prvi polovici, še posebej zaradi izpostavljene naivnosti, ki spremlja glavna junaka in njune nenavadne poglede na načine preživetja v času vojne. Nekje na polovici pa humor nenadoma potihne in gledalec je priča naraščujoči tragediji, ki nikoli ne preseže mero zdravega okusa in navkljub prizorom z močno politično noto izpostavi protivojno sporočilo o tem, kako v vojnih konfliktih najkrajšo potegnejo ravno civilisti. Film glavna junaka dobesedno vrže v kotel kaosa, brezupa in uničenja, dvojica pa skuša ostati optimistična, četudi se njuna pogleda in sama realnost dogajanje neprestano krešejo. Nekaterim gledalcem se bo naivnost osrednjih likov na trenutke zdela že pretirana, toda ravno zaradi tega je sam epilog toliko bolj emocionalen in nabit s katarzo, ki ga bo spremljala še nekaj dni po ogledu. Odlična glasba, prefinjen humor, vrhunska kombinacija stop-motion in tradicionalne animacije ter trezno obravnavanje občutljivih problematik (nenazadnje film tematizira v 80. letih močno prisoten strah pred izbruhom vojne med zahodom in Sovjetsko zvezo) so glavni aduti pričujoče animirane klasike.