Verjemi ali ne, toda bilo je obdobje, ko se studio Disney še ni zanašal le na iskanje najbolj lenobnih načinov za hitri zaslužek. Bilo je obdobje, ko je studio ustvaril kup animiranih klasike, ki niso bile okužene s pokroviteljsko politično korektnostjo in sentimentalnostjo na ravni televizijski limonad. Z drugimi besedami; bilo je obdobje, ko je Disney spoštoval svoje občinstvo in nam ob vsakem obisku kinodvoran pričaral nekaj nepozabnega. Bilo pa je tudi obdobje, ko je studio realiziral zelo tvegane projekte in risana adaptacija sicer izredno nasilnega, temačnega in srhljivega romana The Hunchback of Notre Dame francoskega pisca Victorja Hugoja je predstavljala veliko presenečenje za tako velik studio. Risanka se sicer Hugojeve knjige niti malo ne drži (kar je razumljivo), čeprav ohrani motiv osamljenega zvonarja Quasimoda, ki ga posvoji zlobni sodnik Frolo in nastani v zvoniku pariške katedrale Notre Dame, dokler se Quasimodo s pomočjo ciganske plesalke Esmeralde odloči kreniti med ljudi. The Hunchback of Notre Dame je veličastna, epska, barvita in presenetljivo temačna kombinacija romantične drame, muzikala in komedije (čeprav je humorja bistveno manj kot pri ostalih risankah), vse skupaj pa je začinjeno z vznemirljivo akcijo, provokativnimi temami (kot npr. Frolova strast do Esmeralde) čudovitimi podobami in navdihujočim sporočilom o tem, da prava lepota prihaja od znotraj. Resda je risanka v osnovi malce naivna in vključi nekaj motečih komičnih elementov (živi kipi, ki Quasimodu delajo družbo), toda kot celota je The Hunchback of Notre Dame drzna animiranka, ki spada med najboljše, kar je studio Disney ustvaril v obdobju, ko je še imel nekaj samospoštovanja.

V 90. letih je studio Disney beležil uspeh za uspehom, še posebej v prvi polovici, katere vrhunec je predstavljal orjaški hit The Lion King, nakar so pričakovanja ob najavi vsakega novega animiranega celovečerca pristala na kakopak visoki ravni. Verjetno je ravno to vplivalo na bolj medel sprejem epske romantične drame Pocahontas, za katero se je studio več kot očitno trudil, da bi postala naslednja “velika stvar”, vendar pa je navkljub spodobnemu finančnemu zaslužku predstavljala majhno razočaranje. Animiranka, ki zelo ohlapno temelji na resnični zgodbi o indijanski princesi in je postavljena v čas kolonizacije novega sveta Amerike, v ospredje postavi (izmišljeno) ljubezensko zgodbo med Pocahontas in britanskim vojakom Johnom Smithom; dvojica ob začetnem nezaupanju počasi spoznava čudesa neokrnjene narave novega sveta, kar pa posledično pripelje do naraščujoči napetosti med indijanskim plemenom in kolonialisti. S tehničnega vidika je Pocahontas presenetljivo poetičen film s sapo jemajočo animacijo, ob kateri se gledalec spočije oči in duha, kontrast med lepoto narave in surovostjo konfliktov pa naredi svet izredno barvit. Žal pa istega ne moremo reči za zgodbo in njene like; slednji namreč niso pretirano zanimivi, še posebej Pocahontas in Smith, ki ne bi mogla biti bolj generična in bleda, kar posledično vpliva tudi na njeno sterilno romanco brez kančka pristne iskrice. Film resda pridobi nekaj emocij ob dobro prikazanem konfliktu med domorodci in prišleki, hkrati pa prepriča s simpatičnim humorjem in dobrimi pevskimi vložki, toda žal to ni dovolj, da bi Pocahontas lahko štrlela iz povprečja. Drugače povedano; vizualno čudovit, a vsebinsko podhranjen film.