Provokativna škotska režiserka Lynee Ramsay se v svojih filmih pogosto dotika prikaza mračnih plati materinstva, kar je nenazadnje najbolj evidentno v njeni moderni klasiki We Need to Talk About Kevin: tu je bil gledalcem ponujen tragičen vpogled v čustveno refleksijo matere najstniškega množičnega morilca, kjer so pomembno vlogo igrali pogosti flashbacki, katerih namen je bila najdba točke, na kateri je glavna junakinja spoznala, da ni več kos naporni vlogi matere. Na podoben način se Ramsayjeva te občutljive problematike loteva tudi v psihološki drami Die My Love, ki ponuja nekoliko manj brutalen, a še vedno srce parajoč portret materinstva, ki po rojstvu otroka zatava v slepo ulico. Film sledi mlademu paru Grace in Jacksonu, ki sta v pričakovanju naraščaja in se zato preselita v podeželsko hišo njegovega pokojnega strica. Ko Grace naposled rodi, se začnejo zelo hitro kazati luknje v njenem odnosu z Jacksonom; on je večino časa službeno odsoten, ona pa tiči sama v hiši z otrokom, kar začne posledično vplivati na njeno psihično zdravje. Meseci tečejo, par se zapleta v pogoste prepire in postane odtujen, Grace pa začne kazati zelo očitne znake poporodne depresije, ki začne ogrožati tako njo kot tudi otroka. Ramseyjeva s filmom Die My Love ustvari temačno “meditacijo” bremen materinstva in tega, kako ženska težko sledi pričakovanim družbenim vlogam, če je pri tem osamljena in nerazumljena. Kot je moč pričakovati od Ramsyjeve, se tudi pričujoči film spretno izogne sentimentalni naivnosti in poenostavljenosti obravnavanih problematik; režiserka ne živi v prepričanju, da pozna odgovore na vsa vprašanja, ampak poskuša vzpodbuditi debato z domiselnimi vključitvami elementov nadrealizma, živahne osladne glasbe, ki se kontrastno čudovito poda temačnemu dogajanju ter nepričakovano visokega suspenza. Zgodba kakopak ne bi služila svojemu namenu brez izvrstne igralske zasedbe, kjer najbolj zasije presunljiva Jennifer Lawrence v eni od svojih najboljših predstav v karieri, medtem ko je sicer prav tako odlični Robert Pattinson nekoliko neizkoriščen. Film ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo (lahko bi bil vsaj za dvajset minut krajši) in ponavljajočim dogajanjem, vendar so ti zdrsi minorni v primerjavi s presežki, ki jih Die My Love ponuja. Velika vrnitev škotske filmske mojstrice enako grobega kot tudi poetičnega realizma.

Narediti film, ki želi namerno spraviti gledalca ob živce in ga s tem popeljati v razsuto psiho osrednjega lika, je tvegan in po svoje kontradiktoren podvig, ki večini režiserjev ne uspe najbolje. V primeru psihološke drame If I Had Legs I’d Kick You, drugega celovečerca režiserke in scenaristke Mary Bronstein, pa se zdi, da drugačen pristop sploh ni možen; glavna junakinja filma je namreč na smrt izčrpana terapevtka Linda, katere zasebno življenje je zaznamovano z večinoma odsotnim možem, hudo bolno hčerko, ki mora zaradi motnje hranjenja dobivati hrano preko cevke ter utrujajočimi pacienti, ki skušajo z njo vzpostaviti pretirano oseben stik. Povrhu tega se ji v stanovanju zruši strop, zato mora s hčerko začasno bivati v bližnjem zanikrnem motelu, kar še bolj ogrozi njeno psihično (ne)stabilnost. If I Had Legs I’d Kick You je specifičen film, ki bi znal pošteno razdvojiti gledalce; z vpeljavo elementov črne komedije, magičnega realizma in celo srhljivke ustvari tesnobno in kaotično karakterno dramo, ki preko uporabe dinamične kamere, skrbno izbrane atmosferične glasbe in sila domiselne uporabe zvoka ustvari za ogled neprijeten, vendar strašljivo iskren potret ženske, ki se sooča z bremeni partnerstva, materinstva in neizprosno zahtevnega poklicnega življenja, z vsakim novim korakom pa se zdi, da je Linda (in z njo tudi gledalci) vse bližje popolnemu živčnemu kolapsu. Zaradi takšnega pristopa je uspeh filma kakopak odvisen od osrednje igralske predstave in ta je na veliko srečo fenomenalna; Rose Bryne je kot Linda presunljiva in s svojo močno fizično in psihično preobrazbo utelesi lik, s katerim se bo gledalec nedvomno poistovetil, saj je vsak izmed nas prišel do točke v življenju, ko se je zdel živčni zlom edina smiselna opcija. Povrhu tega Bronsteinova obravnava aktualne problematike družbenega pritiska na ženski spol in z njim povezanih kompleksov na subtilen in inteligenten način, pri tem pa nikoli ne popušča ali olepšuje zadeve. If I Had Legs I’d Kick You je ekvivalent filmskega emocionalnega kaosa, ki vseeno pripelje do zaslužene katarze.