Prvih trideset minut filma Marty Supreme režiserja in scenarista Josha Safdieja gledalcu daje vtis, da bo priča športni drami o profesionalnem igralcu namiznega tenisa, ki navkljub talentu in požrtvovalnosti nikakor ne uspe dobiti svojih petnajst minut slave. Micky Mauser (Timothée Chalamet) se preživlja kot prodajalec v trgovini s čevlji, ima afero s poročeno Rachel (Odessa A’zion) in hkrati išče denar, s katerim bi si lahko financiral potovanje v London, kjer poteka turnir v namiznem tenisu. Ko mu vendarle uspe tja priti, najprej izgubi tekmo z japonskim prvakom in se oportunistično zaplete v razmerje z odsluženo, vendar premožno igralko (Gwyneth Paltrow), ob prihodu domov pa se film spremeni v tipično Safdiejevsko teatralno tragikomedijo, ki smo ji bili že priča v prejšnjih celovečercih kot sta Good Time in Uncut Gems. Safdie tako znova uspešno posvoji nevrotični duh zgodnjih filmov Woodyja Allena, temu pa še doda hektično montažo, odrezave dialoge, poseben črni humor in obilico čustvenih momentov, kombinacija vseh omenjenih sestavin pa povečini zadane v polno tudi zahvaljujoč izvrstnemu igralskemu ansamblu. V slednjem pričakovano zasije energični Chalamet v eni od svoji najboljših vlog v karieri, s katerim uspe sicer sprva zelo zoprnemu in odvratnemu liku dodati ogromno globine in kompleksnosti, posebno omembno pa si zasluži A’zionova, ki navkljub omejeni prezenci zasije v vsakem prizoru in nekajkrat celo ukrade pozornost od Chalameta. Nasploh imamo opravka z zelo gledljivim, zabavnim in dinamičnim filmom, ki pa ga od presežka ločijo pretirana dolžina (film bi lahko bil vsaj dvajset minut krajši), rahlo zanemarjen športni del zgodbe ter lenobno predvidljiv zaključek, ki ne bi mogel biti bolj za lase privlečen in po hollywoodsko sentimentalen. Marty Supreme tako ne dosega vrhunskosti prejšnjih režiserjevih podvigov, a je še vedno več kot zadovoljiva zabava za zahtevnejše gledalce.

Dansko-norveški filmar Joachim Trier se je v svojih filmih specializiral za melanholičen in trpko humoren prikaz enako toplih kot tudi težavnih človeških odnosov, čemur ostaja zvest tudi v družinski drami Sentimental Value. Osrednji liki pričujočega filma so člani družine, katerih vezi so se na neki točki nepredvidljivo (ali pa tudi ne) pretrgale; Nora (Renate Reinsve), uveljavljena gledališka igralka in zgodovinarka Agnes (Inga Ibsdotter Lilleaas) ste tesno povezani sestri, ki ju je po očetovem nenadnem odhodu vzgajala mama, vendar pa se oče, priznani filmski režiser Gustav (Stellan Skarsgaard), znova pojavi na materinem pogrebu, da bi navezal stik s svojima odtujenimia hčerkama, hkrati pa zasnubil Noro, da bi odigrala glavno vlogo v njegovem naslednjem filmu, ki temelji na resnični zgodbi njegove družine. Sentimental Value je čudovito melanholična in topla študija odnosov v družini, ki je zaznamovana z generacijskimi travmami, preteklimi zamerami in majhnimi, neodločnimi koraki v prihodnost, ki za večino likov sploh še ni zapisana. Trier se znova izkaže kot mojster prikazovanja življenj likov, ki so navkljub mnogim osebnostnim kiksom sila všečni in uspejo venomer ohraniti topel čut za empatijo, režiser pa temu doda ščepec vedno dobrodošlega skandinavskega humorja ter nesentimentalno obravnavo precej občutljivih problematik sodobnega časa. Seveda pričujoči film ne bi bil uspešen brez izvrstne igralske zasedbe, kjer izstopata predvsem Rinsvejeva v eni od svojih najboljših predstav v karieri ter veteran Skarsgaard, ki čudovito lovi ravnotežje med tipično nordijsko zadržanostjo ter umetniško občutljivostjo, med igralci pa velja še omeniti epizodno vlogo Elle Fanning, ki prisrčno simbolizira “nevidno” tkivo osrednje družine. Sentimental Value ima sicer nekaj težav s tempom in občasno zatava v razvlečenost, vendar so te napake minorne v primerjavi s tem, kar film gledalcu ponudi in to je katarzično družinsko dramo, ob katerih noben gledalec ne bo ostal ravnodušen.