Vsakič, ko skuša evropski režiser ustvariti film, namenjen čezlužniškemu občinstvu, se pojavi visoko tveganje, da bo ta podlegel osladni politični korektnosti in kozmetičnemu sentimentalizmu, na katera so na hollywoodskih gričih še posebej močno ponosni. Temu trendu žalostnega oportunizma in konformizma smo bili priča v karierah številnih prestižnih imen evropskega filma in žal se je temu seznamu pridružil tudi španski mojster Pedro Almodovar s svojim prvo angleško govorečim filmom The Room Next Door. Intimna drama o nekdanjih prijateljicah Marthi in Ingrid, ki ju po več letih združi žalostna novica o Marthinem napredujočem raku in želji po prostovoljnem koncu življenja, je še en žalosten primer filma, kjer se je nekdaj nekonformistični in provokativni režiser podredil melodramatični solzavosti, plehkemu politiziranju in nesubtilnim družbenim komentarjem, ki jih ponavadi srečujemo v filmih Grete Gerwig kot pa “večnemu uporniku” Almodovarju. S tehničnega vidika seveda filmu ni mogoče veliko očitati; je vizualno čudovit, režiserju še vedno uspe izpostaviti svoj poseben čut za filmsko poetiko in tudi s strani veterank Julianne Moore in Tilde Swinton prepričljivo odigran. Škoda le, da je film zunaj tega skoraj na tem, da se v celoti sesuje vase in venomer plava v vodah presenetljivo hladne, blede in dolgočasne Hallmark melodrame, ki navkljub prisotnosti občutljive tematike evtanazije o slednji ne pove ničesar poglobljenega ali zanimivega. K temu dodajmo še na trenutke resnično obupne dialoge, neenakomeren tempo in nemarno strukturo, za katero se zdi, da nekatere pomembnejše dele zgodbe nonšalantno preskoči. Težko je verjeti, da bi Almodovarjev film opisali s pridevniki kot so amatersko, nedokončano in dolgočasno, toda The Room Next Door je žal vse to.

Jesse Eisenberg je občinstvu najbolj poznan kot igralec, vendar pa se zadnja leta vse bolj uveljavlja tudi kot režiser; leta 2022 je presenetil z režijskim prvencem, prikupno mladinsko komedijo When You Finish Saving The World in dokazal, da se za kamero znajde še bolje kot pred njo. Njegova presenetljivo tenkočutna in melanholična režija je bila v popolnem nasprotju z vlogami nevrotičnih in impulzivnih likov, ki jih običajno igra, zato so bila pričakovanja ob najavi njegovega drugega celovečerca A Real Pain polna fascinantnih ugibanj o tem, v katero smer bo Eisenberg krenil tokrat. Grenko-sladki film ceste sledi bratrancema Davidu (Eisenberg) in Benjiju (Kieran Culkin), ki odpotujeta na Poljsko, da bi obiskala rojstni kraj njune nedavno preminule babice. Prvo srečanje na letališču subtilno prikaže njune osebnostne razlike; medtem ko je David zadržan in pragmatičen človek z redno službo in družino, je Benji bistveno bolj ekscentričen in brez jasnih ciljev v življenju. Dvojica med potovanjem po Poljski postopoma spoznava drug drugega, hkrati pa na dan privrejo zamolčane zamere in generacijska travma, ki jo občutita kot del babičine zapuščine, sicer preživele zapornice nemškega koncentracijskega taborišča. A Real Pain ohranja ton Eisenbergovega prvenca, kar pomeni, da potovanje osrednjih likov začini s toplim humorjem in tragično melanholijo, ki je povezana s temačno zgodovino judovske skupnosti na Poljskem med drugo svetovno vojno. Najbolj spoštovanja vreden del filma je njegov prizemljen portret Poljske in židovske kulture, ki se odmika od stereotipov ter poskusov lenobnega humorja, srčika filma pa se skriva v iskreno prikazani kompleksni dinamiki Davida in Benjija, kjer še posebej močno zasije Culkin v eni od svojih najboljših predstav v karieri. A Real Pain je preprost, nepretenciozen, vendar čudovito iskren film, ki uspe prepričljivo zaigrati na gledalčeve čustvene strune.