V času, ko filmske grozljivke vse pogosteje postajajo varne, sanitirane ali celo cenzurirane, se zdi ideja o predelavi zloglasnega izmišljenega dokumentarca Faces of Death iz konca 70. let naravnost nora. Simulacija snuff filma, ki je kombinirala zaigrane in avtentične posnetke ubijanja ljudi in živali, je skozi navidezno eksplotacijsko “zabavo” servirala srhljiv (in žal še vedno aktualen) družben komentar o zverinskosti človeške narave. Kako takšne vrste film preslikati v sedanjost, ne da bi ob tem sprožil moralno paniko? Faces of Death v moderni preobleki ubere dokaj domiselno pot in ustvari film znotraj filma; režiser Daniel Goldhaber na več mestih resda imitira nekatere najbolj srhljive prizore iz izvirnika, vendar pa se v prvi vrsti posveča pikremu satiričnemu metakomentarju o srhljivi naravi interneta, katerega uporabniki postajajo iz leta v leto bolj krvoločni, željni krvi in pripravljeni, da v bolečini najdejo sredstvo za izražanje užitka. To spozna tudi glavna junakinja filma, internetna moderatorka Margot (Barbie Ferreira), ki zgrožena ugotovi, da njeni nadrejeni nesankcionirano dopuščajo sporne objave, med drugim tudi sprevrženega snuff filma, ki je imitacija umorov iz Faces of Death. Poleg odlične igralske predstave Ferreire in ostrega komentarja o dekadenci naših virutalnih svetov, film prepriča z dobrim smislom za humor, brutalnostjo, ki se uspešno izogne eksplotaciji ter močnim suspenzom. Film začne izgubljati tla pod nogami šele v drugi polovici, ko se prelevi v bolj konvencionalno moderno grozljivko, kar s seboj povleče nekaj za lase privlečenih zapletov, skrajno neumnih odločitev likov ter dejstva, da bi film lahko bil še bolj oster in neusmiljen do tarče, katero napada (internet). Faces of Death je nepopolna, vendar domiselna predelava filma, ki se spremeni v njegovo največjo nasprotnico.

Irski filmar Damian Mc Carthy je zgolj z dvema celovečercema, folk grozljivkama Caveat in Oddity, postal eden od najbolj samosvojih in nepredvidljivih mojstrov groze in suspenza, kateremu je vedno uspel dodati ščepec privlačne ljudske folklore in črnega humorja. Zato je razumljivo, da je imel njegov naslednji film Hokum zelo zahtevno nalogo; odgovoriti na vprašanje o tem, kako po dveh zaporednih presežkih nadaljevati svojo ustvarjalno pot, ne da bi se ob tem preveč oddaljil od zmagovalne formule, hkrati pa bi to tudi uspešno nadgradil? Hokum sledi pisatelju Ohmu Baumanu, ki se sooča z ustvarjalno krizo, obenem pa ga še vedno preganja nerazčiščena travma iz otroštva, zato odpotuje na Irsko v odročni hotel, da bi v bližnjem gozdu razstresel pepel svojih pokojnih staršev, ki sta na tem kraju preživljala medene tedne. Ob prihodu je Ohm bolj ali manj precej zadirčen do osebja hotela, naklonjen je zgolj prikupni natakarici Fioni, ki pa nenadoma skrivnostno izgine, zato se jo odloči poiskati, vse sledi pa ga pripeljejo do apartmaja za mladoporočence, v katerem naj bi strašil duh čarovnice. Hokum vključuje vse zaščitne znake Mc Carthyjevih filmov; mračna gotska atmosfera navidez idiličnega hotela, prisotnost nadnaravnih sil, ki na simbolični ravni služijo raziskovanju univerzalnih humanističnih tem (tokrat sta to krivda in odpuščanje), prgoji epletanje ekscentričnosti irskega ruralnega okolja in psihološke groze ter znova prisoten črni humor. Lahko bi rekli, da pričujoči film sledi že znanim smernicam, kar do določene mere drži, toda Mc Carthy se znova izkaže kot mojster nepredvidljivega in enigmatičnega, hkrati pa mu uspe doseči dva cilja, ki sta pomembna za vsako dobro grozljivko; gledalca močno prestrašiti z briljantno izpeljanimi prizori groze, hkrati pa razviti psihološko kompleksen osrednji lik, ki nam je na začetku odvraten, proti koncu pa do njega vzpostavimo sočutje, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odlični igralski predstavi Adama Scotta. Ali Hokum odkriva toplo vodo? Ne. Je v zadnji tretjini nekoliko predolg? Vsekakor… toda ti majhni napaki niti približno ne uničita gledalčevega užitka ob spremljanju še ene kvalitetne grozljivke.