Jan Komasa je eden najvidnejših poljskih filmarjev ta hip, ki se je v zadnjih letih gledalcem najbolj zapisal v spomin predvsem z moderno klasiko Corpus Christi, s filmom Heel (oz. v nekaterih državah bolj poznan po naslovu Good Boy) pa se spušča v vode psihološkega trilerja in grozljivke. Film v prvi tretjini daje vtis še ene zgodbe o nedolžnem mladeniču, ki ga ugrabi družina neuravnovešenih posameznikov. Razlika je zgolj ta, da so tokrat vloge obrnjene popolnoma na glavo; ugrabljeni je neodgovorni, zadrogiran in nasilni lopov Tommy, ugrabitelji pa člani povsem običajne družine, ki živijo v odročni podeželski hiši in skušajo mladega prestopnika moralno rehabilitirati. Mladeniča zaklenejo v klet, mu okoli vratu nadenejo močno verigo in pred njim po televiziji predvajajo internetne posnetke njegovih “podvigov”. Ta nenavaden zaplet ponudi svež in domiseln pogled na žanr grozljivk o ugrabitvah in t.i. Stockholmskem sindromu, kjer začne žrtev postopoma simpatizirati s svojimi ugrabitelji. Heel je inovativen, duhovit in zelo napet miks grozljivke, črne komedije in psihološkega trilerja, ki ga poganjajo predvsem fenomenalne igralske predstave osrednje četverice Stephena Grahama, Andree Riseborough, Kita Rakunsena in Ansona Boona, med presežki pa ne smemo zanemariti odlične atmosfere, absurdnih preobratov in kakopak prav posebnega smisla za humor. Ob vseh opisanih dobrih plateh filma tako ni težko spregledati nekatere njegove šibkosti kot je občasno razvlečena zgodba in (pre)počasen tempo. Stocholmski sindrom, ki povzroča nelagodje, strah in smeh.

“Ne bojte se teme, bojte se tišine.” S temi besedami se vsakič od svojih poslušalcev poslovita Evy in Justin, voditelja popularnega podkasta, ki se ukvarja z raziskovanjem paranormalnih pojavov; medtem ko je on trdno prepričan v obstoj nadnaravnega, ona predstavlja njegovo popolno nasprotje oz. večnega skeptika, ki skuša pojasniti vsak dogodek z znanstvenimi dejstvi in logiko. Toda ko dvojica prejme zvočne posnetke para, ki je bil v svoji hiši priča nenavadnim zvokom, začne Evy, ki mora obenem skrbeti za svojo hudo bolno mater, doživljati nekaj, kar bo njena prepričanja obrnilo na glavo. Undertone, briljantni režijski prvenec Kanadčana Iana Tuasona, je po mnenju mnogih najbolj strašljiva grozljivka, ki jo boste slišali v svojem življenju. Da, slišali. To pa zato, ker film črpa ne črpa groze iz tega, kar glavna junakinja vidi, ampak zgolj sliši. Evy, ki jo fenomenalno odigra Nina Kiri (hkrati je tudi edini vidno prisoten lik v filmu, poleg njene nepokretne matere), postane tarča nevarnosti, skrite v zvoku, ki ga Tuason zelo prepričljivo vkomponira v zgodbo, ki se razvija s pomočjo zastrašujoče atmosfere, pogostih trenutkov čiste tišine in subtilnih prizorov strašenja, ki se povečini odvijejo v popolni temi, edini vir “groze” pa je kakopak zvok. Sliši se kot zelo tvegan eksperiment, kar sicer drži, vendar Undertone svoje delo opravi z odliko, saj se dotakne nekaterih zelo zanimivih tematik kot so iskanje pravih pomenih otroških pesmic in razbiranje skritih sporočil v obratnem predvajanju glasu ali skladbe. Zaradi specifičnega pristopa je za pričakovati, da bo Tuasonov film še eden od tistih, ki bodo močno razdelili občinstvo na tiste, ki bodo cenili žanrsko eksperimentalnost in tiste, ki jim bo film preveč dolgočasen in razvlečen, saj ne prisega na akcijo in šoke. Undertone je odlična grozljivka ki naredi tišino ne zgolj neprijetno, ampak zastrašujoče napadalno.