Prihod milenija je na filmsko tržišče (med drugim) prinesel tudi poplavo ameriških predelav japonskih grozljivk, ki so bile v tistem času še posebej priljubljene. Ena od verjetno najbolj znanih je bila strašljivka Ringu, ki je sicer kliše duha deklice z dolgimi črnimi lasmi zelo uspešno prenesla v obdobje moderne tehnologije, natančneje VHS kaset kot posebnega medija prenašanja informacij. Omenjeni film je postal orjaška uspešnica po vsem svetu in takojšnja grozljivka klasika, zato ni bilo presenetljivo, da so štiri leta kasneje čezlužniki posneli svojo različico z naslovom The Ring v režiji Gora Verbinskija. Zgodba je bolj ali manj enaka izvirniku; novinarka Rachel (Naomi Watts) raziskuje serijo skrivnostih smrti najstnikov, za katerimi naj bi stala urbana legenda o domnevno zakleti videokaseti, ki vsakega gledalca ubije teden dni kasneje. Glede na pogosto revno kvaliteto ameriških predelav japonskih grozljivk, se The Ring uvršča presenetljivo visoko nad zlato sredino; na vsebinski ravni film resda ne ponuja nobenih domiselnih odstopanj, kar izdelek dela rahlo nepotrebnega, vendar pa se ta za svoje pomanjkljivosti odkupi s fenomenalno tehnično izpiljenostjo in odličnimi igralskimi predstavami, kjer pričakovano zasije Wattsova, četudi bi bilo krivično spregledati veterana Briana Coxa in tedaj novinko Daveigh Chase v vlogi ikonične protagonistke Samare. A tisto, kar predelavo dela še najbolj posebno, je njena zastrašujoče temačna atmosfera, podkrepljena s poudarjenimi temnimi barvnimi odtenki, odlično glasbo, domiselno uporabo preprostega, vendar učinkovitega simbolizma ter počasnim tempom, ki uspe mojstrsko skreirati marsikateri prizor suspenza. The Ring je v poplavi ameriških predelav japonskih grozljivk nedvomno najboljše, kar omenjeni filmski trend ponuja.

Bryan Bertino je širšemu občinstvu, še posebej pa ljubiteljem grozljivk, najbolj poznan po uspešnici The Strangers, ki je svoj minimalistični koncept (majhno število likov, preprosta zgodba, ki se odvije tekom ene noči na eni sami lokaciji) kompetentno pretvoril v sicer rahlo nedodelan, vendar učinkovit moderni slasher. Bertinov najnovejši celovečerec, psihološka nadnaravna strašljivka Vicious, ohranja nekatere režiserjeve zgoraj omenjene “zaščitne” znake, pa četudi ob tem žrtvuje bolj koherentno vsebino, ki bi uspela pritegniti gledalčevo pozornost. Na prvi pogled ima film preprost zaplet; Polly (Dakota Fanning), mlado dekle z več kot očitnimi travmami iz preteklosti, si skuša urediti življenje med bivanjem v družinski hiši, kjer nekega večera na vrata potrka skrivnostna starka s škatlo, ki od svojih začasnih lastnikov zahteva troje stvari – nekaj, kar imajo radi, nekaj kar sovražijo in nekaj, kar potrebujejo. Tekom noči se Polly znajde v boju za preživetje, pri tem pa se je prisiljena soočiti z zakopanimi osebnimi skrivnostmi ter nadnaravnimi silami, ki pa so morebiti zgolj produkt njene sesute psihe. Vicious je film, ki bo pri gledalcih pustil konfliktne občutke, saj zna biti enako fascinanten, napet in bogato atmosferičen kot tudi naporen, razvlečen in monoton. Gre za tiste vrste film, ki si več kot očitno želi biti ambiciozen, provokativen in privlačno enigmatičen, kar mu delno uspe; Bertino se znova izkaže kot odlični “arhitekt” strahu, ki ohranja napetost dogajanja s pomočjo temačnega vzdušja, dobro izbranih klavstrofobičnih lokacij in kot struna napetega suspenza, srce zgodbe pa predstavlja zavzeta igralska predstava Fanningove, ki ohranja gledalčevo radovednost tudi v najšibkejših trenutkih zgodbe. Slednjih je žal kar veliko in eden od najbolj očitnih je pretirano zamotana in nekoheretna zgodba, ki bo ob najavi odjavne špice najverjetneje izgubila pozornost večine gledalcev. A če nič drugega, je Vicious sinonim za film, kjer je potovanje pomembnejše od cilja, od gledalca pa je odvisno, če je pripravljen žrtvovati racionalnost za vizualno izkušnjo.