Režiserja in brata dvojčka Danny in Michael Philippou sta pred dvema letoma pretresla občinstvo (še posebej pa oboževalce grozljivk) z nepopolnim, vendar domiselnim in napetim nadnaravnim trilerjem Talk To Me, ki ni postal zgolj velika komercialna uspešnica, ampak se je po mnenju kritikov ponašal za enega najbolj strašljivih filmov vseh časov. Takšen uspeh je kakopak vedno težko ponoviti, vendar pa se glede na odzive ob njunem novem celovečercu Bring Her Back zdi, da ga nista zgolj dosegla, ampak celo presegla. V pričujočem filmu sledimo slepi Piper in njenemu polbratu Andyju, ki sta po smrti njunega očeta prepuščena v začasno skrbništvo ekscentrične Laure (oskarjevska nominiranka Sally Hawkins); ta skuša preboleti tragično izgubo svoje slepe hčerke, ki se je pred leti utopila v bazenu, hkrati pa je skrbnica nemega in čudaškega fantka po imenu Oliver. Med bivanjem pod Laurino streho začne Andy sumiti, da Laura ni to, za kar se izdaja, kar vodi do serije nasilnih dogodkov, ob katerih se postopoma razkrijejo tragične preteklosti vseh vpletenih. Bring Her Back bi lahko označili za duhovno nadaljevanje filma Talk To Me; oba celovečerca se namreč tematsko ukvarjata z izgubo bližnjega in mučnim procesom prebolevanja, vendar če je predhodnik še vključeval elemente čezlužniških komercialnih grozljivk, se brata Phillipou tokrat prepustita bolj nekonvencionalnim metodam strašenja gledalca, ki vključujejo zanašanje na temačno atmosfero, počasen tempo ter občasne prizore grotesknega nasilja, ob katerih bo gledalec od adrenalina točil tako znoj kot solze. Nasploh se zdi, da Bring Her Back preseže svojega predhodnika na skoraj vseh ravneh; tako po presunljivih igralskih predstavah (še posebej Hawkinsove, ki tokrat perfektno utelesi lik travmatizirane matere), vzdušju, domiselni izbiri glasbenih pop hitov, ki se kontrastno tepejo z mračnim dogajanjem ter dostavljanju šokov, ki venomer hodijo po meji med eksplotacijo in sofisticiranostjo. Končni rezultat je pretresljiva, sprevržena in emocionalna grozljivka, ki navkljub zlajani temi deluje sveže in udarno.

Italija, leta 1970. Specifični podžanr srhljivk, imenovanih giallo, je v polnem razcvetu in s svojo priljubljenostjo zbudi tudi pozornost mednarodne javnosti. Gilderoy (Toby Jones) je britanski introvertirani zvočni mojster, ki ga najame vplivni italijanski producent Francesco (Cosimo Fusco), da bi mu pomagal pri nastajanju filma o konjih. Vendar se kmalu izkaže, da je Francescov film v resnici brutalna giallo grozljivka, kar Gilderoyja sprva odvrne od nadaljnega sodelovanja, vendar se navkljub temu odloči nadaljevati z zvočno obdelavo projekta, ki s svojo okrutno in nasilno vsebino začne vplivati na njegovo fizično in psihično zdravje. Psihološka srhljivka Berberian Sound Studio, katero je režiral in spisal Peter Strickland ni grozljivka v klasičnem pomenu besede; v filmu ni na spregled nadnaravnih entitet, pošasti, prelivanja krvi ali kakršnekoli druge oblike razburljivega suspenza. Strah, iz katerega pričujoči film črpa, je ves čas ujet na zvočni trak, kar pomeni, da je Stricklandu v prvi vrsti pomembno nepopolno in fascinantno raziskovanje pomembnosti zvoka v sedmi umetnosti in njegovega ogromnega vpliva na človekove čute. Skozi kompleksno psihološko študijo osrednjega lika, ki ga s čudovito britansko eleganco in zadržanostjo upodobi Jones, uspe film prestrašiti na najbolj nepričakovane načine ter gledalcu približa t.i. človeško grozo oziroma grozo, ki kot speča zver počiva v nas samih. Ob vsem tem Strickland uspe najti še dovolj časa, da ustvari presenetljivo duhovit poklon zapuščini gialla, filmski navdušeni pa bodo vsekakor uživali ob informativnem prikazu zakulisja “zvočnega” nastajanja filmov. Berberian Sound Studio je nenavaden film za izbrane okuse, ki pa nosi veliko umetniško moč.