Alma And The Wolf je najnovejši celovečerec ameriškega komika in filmarja Michaela Patricka Janna, ki je s svojimi prejšnjimi projekti (še posebej s kultno komično srhljivko Drop Dead Gorgeus) pogosto kombiniral strah in (pričakovano) humor. V pričujočem filmu je slednjega vsaj na prvi pogled bistveno manj kot sicer; osrednji lik je namreč zapiti policist Ren, ki preživlja stisko povprečnega sodobnega očeta (nedavno ločen, ima odtujenega sina, težave v službi in rad pogleda pregloboko v kozarec), vse dokler med opravljanjem dolžnosti ne ustavi mlade ženske po imenu Alma, ki trdi, da je njo in njenega psička napadel orjaški volk, Ren pa ji navkljub prepovedi lova na volkove obljubi, da bo našel zverino in jo ubil. Zdi se, da se s filmom Alma And The Wolf Jann loteva motivike volkodlakov, kar je dobrodošlo, saj gre za pošasti, ki so še vedno slabo zastopane na velikem plantu, vendar pa zelo kmalu postane jasno, da režiser z ambicijami cilja mnogo višje; prva polovica filma se namreč odvija kot presenetljivo emocionalna psihološka drama o zavožencu, ki skuša preboleti napake iz preteklosti ter najti pot do odrešitve (kar filmu dobro uspe še posebej po zaslugi odlične igralske predstave Ethana Embryja), navkljub temu pa Jann na več mestih v zgodbo vnese elemente folk grozljivke, četudi ta še vedno nosi močan psihološki naboj. Šele v zadnji tretjini film pridobi elemente, značilne za komične srhljivke tipa Evil Dead, kjer se v resno zgodbo prikrade vse več odštekanega humorja, ki pa pogosto izpade rahlo nevmesno ali celo odvečno. Rezultat tega je film, ki poka od ambicij in nekonvencionalnih pristopov do pripovedovanja, vendar pa je njegovo žongliranje med resnim in komičnim preveč nerodno, da bi povsem zadovoljilo gledalce. Končni rezultat je neenakomerna in občasno zmedena, a še vedno emocionalno močna grozljivka, ki ji navkljub vsem napakam ne moremo očitati formulaičnosti ali predvidljivosti.

Kultna grozljivka Friday The 13th je v začetku 80. let zakrivila popularnost t.i. slasherjev, ki se odvijajo v počitniških kampih, večina nastopajočih pa je s hormoni podivjanih najstnikov, za katere je gledalcu pogosto bolj ali manj vseeno, če končajo na morilčevem dnevnem meniju. In točno v to smer sprva krene tudi srhljivka Marshmallow, ki spremlja anksioznega in sramežljivega 12 – letnega Morgana, ki je čez poletje poslan v počitniški kamp ob jezeru, kjer je skupaj z ostalimi otroci pod budnim nadzorom vzgojiteljev, ki jim – po lastnih besedah – želijo pričarati najlepše poletje v življenju. Toda kmalu se izkaže, da nad kampom visi senca urbane legende o psihopatskem zdravniku, za katero pa se skriva še nekaj bistveno bolj strašljivega. Kot že omenjeno, se Marshmallow sprva namerno odvija kot klišejski mladinski slasher, ki pa nekje na polovici pridobi elemente psihološkega trilerja in znanstvene fantastike ter gledalca odpelje v popolnoma drugačno smer od pričakovane; režiser Daniel DelPurgatorio in scenarist Andy Greskoviak uspeta s pomočjo vzdušne temačne atmosfere, simpatične galerije likov, ki bi sicer zaslužili malce bolj poglobljene osebnosti ter presenetljivo solidnih predstav mlade igralske zasedbe domiselno in prebrisano obrniti žanrske klišeje na glavo in jim vliti novo življenje, pa četudi se ob nastopu odjavne špice zdi, da bo število gledalcev, ki jim bo končni preobrat všeč, enak kot tistih, ki ga bodo prezirali in v njem iskali vsebinske luknje, ki so sicer popolnoma možne. Marshmallow glede na ves potencial in ambiciozni koncept morebiti ne uspe izkoristiti vsega, kar ponuja, vendar pa je še vedno zelo soliden in napet psihotriler, ki bo gledalca enako močno prestrašil kot tudi spravil ob živce.