Filmske antologije, še posebej v žanru grozljivk, so vedno dobrodošel koncept; združevanje režiserjev z različnimi vizualnimi in pripovednimi tehnikami skozi krajši format ponuja sveže in inovativne rekonstrukcije žanra, ki se prepogosto zatakne v ponavljanje in generičnost. ZF surrealna grozljivka Southbound, ki združi štiri režiserje (Radio Silence, Roxanne Benjamin, David Bruckner in Patrick Horvath) v petih vinjetah, je – milo rečeno – čudaški film, ki gledalca namerno pušča zmedenega in brez jasne orientacije, kar pa sovpada z okvirno zgodbo, ki rahlo združuje vložene. Tokrat je puščava nevaren kraj in v njej obtičijo posamezniki, ki so na tak ali drugačen način zaznamovani z osebnimi tragedijami; od dveh možakarjev, katerih vlom se spremeni v masaker, ženskega glasbnega ansambla, ki obtiči na posestvu čudaškega verskega kulta, moškega, ki išče svojo dolgo pogrešano sestro v obcestnem baru z grozljivo skrivnostjo pa vse do tričlanske družine, ki jo sredi noči začne terorizirati skupina zamaskiranih vlomilcev. Southbound združuje zgodbe o posameznikih, ujeti v puščavskem peklu in obsojeni na časovno repeticijo ter večno iskanje smisla, ki pa ne obstaja več. Pričujoči film deluje zmedeno in brez jasnega fokusa, ob nastopu odjavne špice pa se bo večina gledalcev zgolj zmedeno praskala po glavi, kar je vsekakor tvegana poteza, ki jo film bolj ali manj uspešno izkoristi; tudi, če gledalcu ne bo povsem jasno, kaj se dogaja, bo še vedno očaran nad vzdušno atmosfero, nepredvidljivimi zasuki in domiselno mešanico gnusa, suspenza in humorja, vse zgodbe pa so dovolj privlačno kriptične, da vzpodbujajo k raznoliki interpretaciji. Kjer filmu nekoliko spodrsne, je pri tipičnih napakah, ki pestijo večino antologij; nekatere zgodbe so močnejše od ostalih, nekajkrat pa se tudi zdi, da skušajo režiserji biti čudaško zavoljo čudaškosti in da se preveč zanašajo na zganjanje kaosa. Navkljub temu je Southbound privlačen kolaž filmske groze, ki zaradi svoje bizarne narave in ekonomične dolžine slabe ure in pol brez težav obdrži gledalčevo pozornost.

The Shrouds predstavlja najbolj oseben projekt v karieri kanadskega filmskega vizionarja Davida Cronenberga; temu je leta 2017 umrla žena Carolyn in njegov dolgotrajen proces prebolevanja njene smrti predstavlja osrednji motiv pričujočega filma. Glavni junak je vdovec in poslovnež Karsh (Vincent Cassel, ki je s svojimi sivimi lasmi in črno garderobo na las podoben Cronenbergu), ki izumi revolucionarno tehnologijo GraveTech, ki uporabnikom omogoča, da preko mobilnih naprav v živo opazujejo svoje najbližje v njihovih grobovih. Karsh ima na enem od svojih posestev zgrajeno tudi manjše pokopališče, svojo morbidno idejo pa je pripravljen prodati tudi drugim državam, vendar ga pri tem zaustavi incident, ko neke noči na pokopališče vdrejo neznanci in oskrunijo več grobov, med njimi tudi tistega, ki pripada Karshevi pokojni ženi Becci. Med iskanjem odgovornih Karsh naleti na zapleteno mednarodno zaroto, ki začne postopoma spreminjati njegove poglede na lasten izum. The Shrouds je tipičen Cronenbergov film, zato se bodo njegovo dolgoletni oboževalci počutili kot doma; režiser znova tesno povezuje elemente telesne grozljivke, znanstvene fantastike in konspirološkega trilerja, značilno temačno atmosfero pa spremlja pričakovano otožen ton pripovedi ter nenavadno sarkastičen smisel za humor. Cronenberg v osnovi ponudi izredno domiselno interpretacijo klasične zgodbe o duhovih, ki so tokrat prisotni kot trohneča trupla, celotna izkušnja pa je pospremljena z izpiljeno neo-noir vizualno podobo, znova odlično glasbo režiserjevega stalnega sodelavca Howarda Shora ter predvsem emocionalnimi predstavami skromnega igralskega ansambla, kjer poleg Cassela zasije še Diane Kruger, medtem ko je sicer odlični Guy Pearce nekoliko neizkoriščen. The Shrouds je film, ki je na trenutek preveč “tipično Cronenbergovski”, da bi lahko navdušil širše občinstvo, vendar pa je intimna narava filma tokrat pomembenjša od komericalne všečnosti.