Zakaj so filmi, posneti ali navdihnjeni po računalniških igrah, pogosto zanič? Glavna razloga sta predvsem neprepričljiv preskok iz formata videoigre v film ter pomanjkanje razumevanja formule, ki je igro naredila tako popularno. In verjetno ne bi nikomur zamerili, če je zato imel pred ogledom filma Until Dawn izredno nizka pričakovanja; film je namreč zelo svobodna adaptacija priljubljene računalniške preživitvene grozljivke iz leta 2015, ki se je vrtela okoli skupine posameznikov, ki morajo preživeti cel kup strašljivih preizkušenj med bivanjem v gozdovih blizu zaklete gore Blackwood. Prvi žarek upanja, da film ne bo popolnoma zanič, je predstavljala izbira režiserja; David F. Sandberg je namreč preizkušen filmar, ki je zaslovel z nizkoproračunsko nadnaravno grozljivko Lights Out ter nadaljevanjem uspešnice o zakleti lutki Annabelle. Film sledi Clover in njeni skupini prijateljev, ki se leto dni po skrivnostnem izginotju njene sestre Melanie odpravijo v skrivnostno dolino, kjer obtičijo v časovni pasti in podoživljajo strašljive noči, kjer jih preganjajo različne pošasti, njihova edina rešitev pa je vsaj v osnovi dokaj preprosti; preživeti do nastopa zore. Pričujoči film bi lahko označili za krvavo različico kultne komedije Groundhog Day, kjer so posamezniki (znova) obsojeni na ponavljajoči časovni cikel, le da je ta tokrat zaznamovan z ekstremno klavnico, celim kupom pošasti in obilico črnega humorja. Until Dawn je zgovoren dokaz filma, ki ne odkriva tople vode in je precej standardna moderna grozljivka, vendar jo pred padcem v povprečje rešuje predvsem spretna Sandbergova obrtniška roka; četudi je film pospremljen z nekateirmi zoprnimi klišeji, razvlečenostjo in splošno predvidljivostjo, se hkrati odkupi s prepričljivo temačno atmosfero, nekaterimi domiselnimi zasuki v zgodbi, dobrimi igralskimi predstavami ter nepričakovano posrečeno kombinacijo suspenza in humorja. Končni rezultat je definicija krvave zabave, ki bo pisana na kožo predvsem oboževalcem modernih grozljivk.

Znotraj žanra grozljivk je že lep čas moč opaziti počasen vzpon t.i. folk grozljivk, ki po definciji prepletajo žanrske elemente z motivi iz ljudske mitologije in mednje spada tudi Frewaka, drugi režijski celovečerec filmarke Aislinn Clarke, ki je že s svojim prvencem, elegantno srhljivko “najdenih posnetkov” The Devil’s Doorway in prgiščem kratkih filmov dokazala svojo fascinacijo nad okultnim ter prepletanjem ruralnih vraž s človeško psihologijo. Frewaka s tega vidika nadaljuje režiserkino tradicijo, saj v ospredje postavlja posameznico, obremenjeno s travmami, ki je posledica izgube bližnjega; Shoo, ki preboleva nedavno smrt svoje matere, odpotuje v odročno vasico, kjer je sprejela službo oskrbnice starejše ženske Peig, ki se iz sprva neznanega razloga skriva pred sosedi in ostalimi vaščani v svoji stari hiši. Kmalu je razkrito, da je Peig v preteklosti ugrabila zlovešča lokalna legenda in nadnaravna entiteta Na Sidhe; med dvojico se razvije čudaško zavezništvo, ki pa s seboj prinaša paranojo, bizarne rituale, nevarne vraže in soočenje s svojimi najtemnejšimi skrivnostmi. Frewaka je občasno preveč ambiciozna in razvlečena, vendar kot celota zelo vzdušna, napeta in osvežujoče kompleksna kombinacija karakterne študije in folk srhljivke, ki služi kot eleganten poklon klasikam iz omenjenega žanra kot sta The Wicker Man in The Blood on Satan’s Claw. Poleg režiserkinega izvrstnega občutka za suspenz in subtilne podrobnosti je film zaznamovan z odličnimi igralskimi predstavami, skrbno dostavljenimi prizori strahu ter zgodbo, ki je ravno prav enigmatična, da nikoli ne izpade pretenciozna ali (preveč) dolgočasna. Zaradi počasnega tempa in nekonvencionalne pripovedne niti bo film za nekatere gledalce preveč naporen, še posebej za tiste, ki se razvajate z modernimi strašljivkami kot so A Quiet Place in Smile, vendar pa bo popolnoma nasproten učinek imel na tiste, ki so še vedno močno zaljubljeni v korenine srhljive folklore.